Dolgo je že minilo odkar sem startal na Furnace Creek 508, 10 let, če smo natančni. Leta 2004 sem na dirki sodeloval prvič. To je bilo leto mojega povratka na dirke po operaciji pljuč (zaradi krvnega strdka na RAAM 2003). Tweety Bird je bilo ime totema, ki mi ga je izbrala takrat 5-letna hčerka Ana. Skratka,Tweety je razturil in prepričljivo zmagal ter s tem napovedal moj povratek na RAAM. Dirka mi je bila takoj všeč in gotovo bi se je udeležil večkrat, če bi bila malo bližje domu. Toda ob deseti obletnici moje zmage se mi je dopadla ideja o Tweetyjevem povratku in poskusu izboljšanja časa izpred 10 let. Torej sem o dirki resno razmišljal, vendar sem malo okleval zaradi povezanih stroškov. Dokler prijatelj ni ponudil plačila startnine. Najlepša hvala Ray!
 

Tale omanska avantura se je začela lani jeseni, ko me je Scott vprašal ali mislim, da lahko izvedeva trending kamp v Omanu? Moram priznati, da mi je bila misel na Kanarske otoke bolj všeč, ampak vseeno sem bil pripravljen poizkusiti in spoznati nove kraje. Ko sem preverjal možnosti kolesarjenja v Omanu in so mi predstavili, da je jug države okoli mesta Salalah najbolj primeren za kolesarjenje, je padla nova nora idea. Kaj pa če bi kolesarila od meje z UAE do meje z Jemnom? 3000km v 13 dneh, se  sliši dovolj noro? Za naju je bilo to to, planiranje se je lahko začelo.

Ekipa je bila kot vedno na nivoju, prehrana WINFORCE po planu, Marlies se je takoj naučila odlično predajati bidone, Irma je fotografirala in objavljala na websiteu in socianih medijih, Pat in Jason pa sta vozila “Tweety avto”. Na tretji časovni postaji Auston je moja prednost znašala že več kot pol ure pred (presenečenje!) Vrano oz Cuddihyjem, ki je prevzel 2. mesto BIckettu. Vzpon iz Austina je bil vroč, temperatura je narasla podnevi do 30 stopinj Celzija. Razmišljal sem o noči in povratku nazaj ter povedal ekipi, dapred tem spustom verjetno morali obleči zimsko jakno. Napoved za ponoči je bila namreč da bo precej mrzlo. Še vedno mi je šlo super, po (zrazgibani) ravnini proti Eureki sem držal hitrost nad 35km/h in razmišljal, kako bi bila ura prednosti precej boljša kot pol ure.

 

Pred Markotom je še okoli 60km in zadnji vzpon čez prelaz Geiger! Trenutna situacija kaže močno vodstvo, saj je po zadnjih podatkih na časovni postaji Falon, Marko prvi z 1h 46min prednosti pred drugouvrščenim, ostali še nisi prišli skozi.

Marko je seveda utrujen in z nekaj prebavnimi težavami, se prebija preko manjših in dolgih vzponov proti cilju. Počasi se kaže tudi sončni vzhod za našim hrbtom. Še dobri dve uri in bi moral priti do cilja v Renu.

Marko ali Tweety Bird se je po desetih letih ponovno udeležil dirke dolge 508 milj ali 803km in ponovno zmagal s časom 26h 24min, ki je nov rekord dirke!

Pri vas se dopoldan preveša v popoldan, pri nas pa smo sredi noči, kmalu bo tri zjutraj. Marko se počasi in zanesljivo bljiža cilju. Na zadnji postaji v Austinu, je bil v vodstvu s 1h 20min. Naslednja postaja je v Falonu, nato pa še zadnjih 100 milj ali 160km, z zadnjim večjim vzponom Geiger.
Po obratu smo nasproti srečevali tekmovalce, sedaj smo že nekaj ur ponovno sami, niti prometa ni. No, zato se pa imenuje najsamotnejša cesta v Ameriki.

Marko je uspešno začel dirko The Silver State 508.

Prva polovica dirke je za nami. Obrat v Eureki po 409km je Marko naredil tik pred nočjo, kot edini tekmovalec, ostale je ujela noč že na poti tja.

Po letošnji srebrni dobi je kot nalašč za zaključek sezone na vrsti The Silver State 508, 508 milj po brezpotju države Nevada. Marko je pred desetimi leti zmagal takrat imenovano The Furnace Creek 508, ki je bila letos preimenovana in prestavljena iz Doline smrti v Kaliforniji.

 

Prijatelji so kot zvezde, ne vidiš jih vedno, a veš, da so, tam nekje, daleč...

stran 5 od 14

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

Največkrat komentirano

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.