Kot rešitelj se je pokazala triatlonska ekipa ŠRK Celje, katere člani so iskali dodatnega športnika  za dvotedenske priprave na Kanarskih otokih. Zmenili smo se na hitro, cena je bila več kot ugodna in 12. februarja smo se sredi snežnega meteža odpravili na pot proti letališču v Bergamu. Hudo na trnih, da bomo zamudili polet zaradi polžje vožnje po nespluženih slovenskih avtocestah, smo na letališče vendarle prispeli pravočasno. Dobrih pet ur kasneje smo že slačili bunde in se sončili na kanarskem soncu pri 25°C.

Ker zaradi precej slabih razmer za kolesarjenje v letošnji zimi nisem ravno veliko treniral na cesti, je bil glavni načrt narediti čimveč baznih treningov, torej veliko kilometrov po hudo razgibanih cestah na Gran Kanariji. Fantje skoraj niso mogli verjeti, da v svojih 27 letih kolesarjenja nisem še nikoli bil na zimskih pripravah na Kanarskih otokih. Že prvi dan je prav bodlo v oči, koliko kolesarjev je tu na pripravah, ceste v vseh smereh so bile prepolne kolesarjev, avtomobilisti pa precej tolerantni, kar je bilo pričakovati glede na turistično naravo otočja. Žal se priprave nikakor niso začele po planu. Raje sploh ne omenjam, da so mi na poletu (ponovno?) uspeli onesposobiti kolo, tokrat jim je uspelo skriviti nosilec zadnjega menjalnika, kar mi je seveda vzelo veliko časa, predvsem pa živcev. No, ko smo pogruntali v čem je problem, je bilo kolo naslednje jutro na servisu in kmalu tudi popravljeno. Težav pa s tem še ni bilo konec, saj sem se drugi dan že med treningom počutil zelo slabo. Kljub temu sem opravil trening skoraj po planu, dobrih 160 kilometrov, po treningu pa sem se komaj opotekel nazaj v hotel, kjer sem si sposodil termometer in takoj je bilo jasno kaj je narobe, saj je le-ta pokazal na temperaturo dobrih 38°C!

Počasi sem se odpravil v lekarno in si nabavil neke španske tablete proti prehladu in gripi, začel kuhati čajčke in dva dni prespal v postelji v upanju, da gre le za virozico krajšega trajanja. Priznam, da mi je morala precej padla, razmišljal sem celo, da bi poskusil rezervirati letalsko karto in se vrnil v Slovenijo na zdravljenje. Ob takem scenariju bi se vse sanje o zmagi na RAAM-u bržkone razblinile, saj je ta blok priprav najpomembnejši v mesecih pred dirko. K sreči me Irma dovolj dobro pozna, da je vztrajala naj ostanem, se pozdravim in opravim treninge v kakršnem koli obsegu že, saj je zima v Sloveniji šele začela kazati zobe. Imela je prav, kot vedno, hvala Y3! Imel sem srečo, da je temperatura res izginila že po dveh dneh, tretji dan sem bil že na kratkem treningu s kolesom, ki sem ga preživel še v strahu kašljajoč in smrkajoč. Vendarle temperatura je tudi po krajšem treningu ostala pod 37°C, tako da sem četrti dan kilometražo že povečal na zglednih 105km in ko se mi je tudi jutranji utrip vrnil v normalno stanje (pod 40/min), je bil to zame znak, da lahko začnem »prave« priprave. Teh izgubljenih nekaj dni mi pač nihče ne bo vrnil, zdaj je bilo treba nadoknaditi, kar se nadoknaditi da. Začel sem s ciklom treningov med šestimi in desetimi urami, zaradi izgubljenih dni sem celo regeneracijski trening podaljšal na 160km. ;)

V trinajstih treningih (2 pred boleznijo in 11 po njej) prevozil 2355 kilometrov, skupaj pa se je nabralo preko 40.000m višinske razlike. Če se je dalo, sem del treninga opravil s triatlonci ŠRK Celje, potem pa dodal še svoje 3, 4 ali 5 ur. Dvakrat pa sem se odpravil kar na pot okoli otoka, po koncu pa dodal še t.i. Robičev krog, da se je nabralo okroglih 250 oz. drugič celo 260km. Lahko rečem, da sem s pripravami več kot zadovoljen, v načrtu je bilo sicer nekaj sto kilometrov več, ampak proti svojemu organizmu in bolezni se res ne splača boriti.  Na Kanarske otoke se bom gotovo še vrnil, zdaj pa le upam da se pomlad na hitro aktivira in počisti tisti meter snega ali kolikor ga je tačas zapadlo v Sloveniji, da bom lahko priprave nadaljeval doma. Do RAAM-a je samo še dobre tri mesece...