Počasi se bližamo cilju. Teh zadnjih 200km se vleče in vleče. Ampak Marko pravi, da si bo tokrat prvič zapomnil, kje se vozi, ker običajno je utrujenost zadnje dni tako velika, da nič ne ostane v spominu. 

S klikom na povezavo TUKAJ nas lahko spremljate v živo! Mislimo, da zdaj pa res ostane signal do konca!

Preko Apalačev gre tokrat dosti hitreje v primerjavi s prejšnimi leti. Marko se kljub boleči zadnjici in podplatov dobro počuti in končno verjame, da bo uspel priti do cilja. Mogoče mu je pa prijal nepredviden postanek zaradi menjave žarnice na spremljevalnem vozilu? Vse je za nekaj dobro, pravijo.

Pred desetimi leti je bil Marko prvič na RAAMu in od takrat se je veliko spremenilo. Najbolj je opazna sprememba v komunikaciji s svetom. Takrat še mobilnih telefonov ni bilo oz. so bili luksuz, internet smo iskali po knjižnicah ali prosili receptorje po hotelih, da smo se lahko priklopili na linijo. Kakšen wi-fi, kakšen prenos slike. Danes pa so otroci od doma v živo gledali in se pogovarjali z očijem kar "med vožnjo". 

Včasih je dneva kar prehitro konec, še posebaj, ko se pojavijo takšne in drugačne težave. Verjemite na RAAM-u ni nikoli dolgčas. Vse se hitro obrne iz slabega v dobro in iz dobrega v slabo.

Marko je uspel prevoziti Kanzas najhitreje od vseh svojih RAAMov. Včeraj je bil res hiter dan in je bilo kar težko iti k počitku, ki pa je bil več kot potreben. Povprečna hitrost prečenja je bila  27,65km/h s spanjem vred.

“What a difference a day make” ali kakšna sprememba v enem dnevu. Včeraj je Marko potihem že premleval črne scenarije, danes pa je čisto druga pesem. Povprečna hitrost, s katero premaguje ravnino Kanzasa je med najvišjimi od vseh udeležencev. 

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.