Včasih je dneva kar prehitro konec, še posebaj, ko se pojavijo takšne in drugačne težave. Verjemite na RAAM-u ni nikoli dolgčas. Vse se hitro obrne iz slabega v dobro in iz dobrega v slabo.

Marko je uspel prevoziti Kanzas najhitreje od vseh svojih RAAMov. Včeraj je bil res hiter dan in je bilo kar težko iti k počitku, ki pa je bil več kot potreben. Povprečna hitrost prečenja je bila  27,65km/h s spanjem vred.

“What a difference a day make” ali kakšna sprememba v enem dnevu. Včeraj je Marko potihem že premleval črne scenarije, danes pa je čisto druga pesem. Povprečna hitrost, s katero premaguje ravnino Kanzasa je med najvišjimi od vseh udeležencev. 

Takoj po spustu v dolino, se je dvignila temperatura, prav tako pa se je pojavil veter. Uganete kakšen? Seveda je bil v prsa, mogoče občasno stranski. Marko je kljub temu opravil z najtežjim delom dirke in v skupnih 90ih urah prevozil 2030km. 

Noč ima svojo moč, smo si rekli in sveža ekipa se je pridružila Marku malo naprej od časovne postaje v Durangu. Sonce je počasi izginjalo za gorami, Marko pa se je začel spopadati s kilometri pred kraljevskim vzponom na Wolf Creek Pass, ki leži okoli 3300m nad morjem. Noč in nadmorska višina sta prinesli nižje temperature, padla je do okoli 5°C. Vmes je še dvakrat poškropil dež, ravno toliko, da si je Marko oblekel brezrokavnik.

Kaj naj rečem, slika ni idealna, se je ravno takrat moral pripeljati avto od ene ekipe, za nami so se člani ekipe slikali na tisoč in en način, brez prometa. Kaj čmo, po desetih letih, v sedmem poizkusu je to, to.

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.