Kar naenkrat smo v ozadju zagledali luči Gulewiza, ki je prišprintal do Markota, da ga je vprašal, če se dobro počuti. Nato je ostal zadaj. 

Ravno smo se mu spet malo odlepili, ko je Markota poklicala narava, ki je mimogrede zelo gozdnata in lepa, samo ponoči se to ravno ne vidi, vemo pa iz prejšnjih voženj, ki smo jih običajno opravili še pred nočjo.

Marko zapelje s ceste na prvi možni varianti, ki je izgledala idealna. No, v trdni noči res ne vidiš vsega. Ko je opravil z WCjem, se vsede na kolo in namesto da bi se odpeljal, mu je na mehki podlagi kolo spodneslo in prvo, kar smo slišali je bilo...zlomljen je. KAJ? Nismo mogli verjeti, ampak nismo niti skušali ugotavljati. Hitro drugo kolo dol, zamenjati feltne, ker je bil ta kolo prilagojen ravnini in gasa naprej. Smo si mislili, bomo že bentili med vožnjo. Markota smo skušali čimprej spraviti do vrha in v dolino, kjer je bil predviden počitek. Sprva je bilo adrenalina preveč, nato se je stanje umirilo. Upamo, da si bo odpustil do jutra, važno, da je z njemu vse vredu.

Tako, Marko k počitku, jaz pa v iskanje novega okvirja. Bel GIANT TCR velikost L, če ima kdo viška...