Na dirko sem prišel po napornem bloku priprav v Teksasu (2.100km v devetih dneh) in nato dobrem tednu počitka in potovanju z družino po Kaliforniji, Arizoni in Utahu. V času »počitnic« sem formo vzdrževal s treningom vsak drugi dan, prevozil pa sem med drugim Dolino smrti, Grand Canyon in Monument Valley. V Palm Springs smo prišli dva dni pred dirko, tako da sem si na dan pred dirko (skupaj s tekmecem in prijateljem Chrisom Hopkinsonom) uspel ogledati kratki krog preizkušnje. Zaključek je bil, da bo na takem krogu težko, če ne celo nemogoče približati se svetovnem rekordu, ki šteje 840km v 24 urah. Na kratkem krogu je bilo namreč v 25km kar pet stop znakov.

Start dirke je bil v petek 2.11. ob 18h, dve uri prej smo se zbrali na startu, opravili inšpekcijo in imeli sestanek pred dirko. Začetne kilometre sem prevozil nekje okoli pete pozicije, saj velikega kroga nisem poznal in nisem hotel tvegati izgubljanja takoj na začetku. Ko smo zavili na prometnico Hwy 111, sem se postavil na čelo in vozil v zmernem ritmu okoli 38-40km/h. Po nekaj kilometrih me je prehitel Anglež Rockett, kar se mi je zdelo od začetka fino, bo vsaj še kdo drug delil narekovanje tempa z mano. Žal so se le nekaj 100m kasneje začeli predme trpati ostali, kar trije so se želeli voziti v 30m razdalje, ki sem jo pustil med seboj in Rockettom. Da bi mi še bolj stopili na žulj, je poskrbel kar Rockett, ki mu je tempo začel padati na 37km/h, pa 35km/h in kmalu sem imel vsega dovolj. Ko sem ga (jih) hotel prehiteti nazaj, je mimo priletel Dave Haase, ki sem mu nato sledil na predpisani razdalji, spotoma pa povedal Rockettu kar mu je šlo (naj ostane zadaj, če ne zmore držati zastavljenega tempa). Daveu je šlo kar dobro, kljub temu pa sem se odločil, da ponovno prevzamem vodstvo in nadaljujem z močnejšim tempom.Nazaj se sploh nisem oziral in ko sem po eni uri prosil ekipo za bidon, sem jih vprašal tudi ali je kak konkurent na vidiku. Dobil sem informacijo, da jih že kar nekaj časa ni na spregled. Tako sem nadaljeval po velikem krogu okoli jezera Salton Sea. Na južnem delu me je pričakal pričakovan smrad, na katerega me je opozoril Mike in pa del zelo slabe ceste, ki mi je kar precej pretresla kosti. Po polovici drugega kroga smo od sodnika izvedeli, da imam okoli 20 minut prednosti pred drugouvrščenim Haasejem. V tem delu me je motil precej hud kontra veter, kljub temu pa sem 390km zaključil s povprečno hitrostjo več kot 35km/h.

Na kratkih 25-kilometrskih krogih spremstvo z avtom ni bilo več dovoljeno, zato zadeve niso tekle več tako tekoče kot v prvem delu. Kot že omenjeno, na krogu je bilo 5 stop znakov, ki so zmanjševali potovalno hitrost, raje pa se ne spominjam krdela psov, ki so me (nas) maltretirali vsak krog. Bilo jih je pet na eni strani in še trije na drugi strani kroga. Postajali so iz kroga v krog bolj nevarni, čakali so te vedno bolj na sredini ceste. Pa to niso bili neki cucki, ampak zelo veliki psi, ki so se z renčečimi gobci vedno bolj približevali mojim nogam. Kričanje jih ni odgnalo, malce jih je prestrašilo špricanje s tekočino iz bidonov, to bi pa raje prišparal zase... Zadeva se je pomirila po kakih osmih krogih, ko je enega od mrcin povozil mimovozeči avto (med tem, ko je naskakoval Chrisa H.), truplo je ostalo do konca dirke na sredi ceste in druge mrcine so se potem potuhnile po svojih luknjah. Povprečna hitrost je počasi padala tudi zato, ker sem se moral ob predaji bidonov ustaviti in ekipi razložiti kaj potrebujem. Zaradi velike vročine podnevi sem se tako ustavil skoraj vsak krog. Kljub temu sem nekje po šestih krogih ujel pred sabo vozečega Bicketta, ki je bil po mojih informacijah na drugem mestu in si tako zagotovil cel krog prednosti. To prednost sem nato še povečeval, dokler me v zadnjih urah ni začela motiti pekoča bolečina v obeh podplatih, zaradi katere sem začel opravljati masažo podplatov kar med vožnjo, kar je ponovno zniževalo povprečno hitrost, po dobrih 20 urah vožnje pa je bila bolečina tako huda, da sem se moral ustaviti in si privoščiti foot-massage ter vtiranje protibolečinske kreme. To je pomagalo le za slabo uro, potem pa se ustavljati nisem več hotel, ker me je med prvim postankom Bickett prehitel in je počasi manjšal svoj zaostanek.

Zadnje ure sem tako prevozil z hudimi bolečinami in napačno informacijo organizatorja, da bo 16 malih krogov dovolj za prevoženih 500 milj, kar bi pomenilo dosego osebnega cilja. Ko pa sem se 10 minut pred koncem ustavil po prečkanju ciljne črte, sem dobil informacijo, da moram prevoziti še en krog, pa še to bi mi zagotavljalo 500 milj s (z mojimi bolečinami) fantastično povprečno hitrostjo zadnjega kroga 43km/h. Za dodane kilometre je bilo namreč potrebno prevoziti cel krog. Ker sem imel zmago že zagotovljeno, sem se odločil, da je bilo trpljenja dovolj za en dan in dirko zaključil.

Results:

1. Marko Baloh (Slo) 495,4 miles,
2. Adam Bickett 485,8 miles,
3. Dave Haase (oba ZDA) 448 miles.
women
1. Seana Hogan 432,2 miles,
2. Lisa Dougherty (both USA) 400,6 miles,
3. Anna Mei (Italy) 345,5 miles.