Marko ubranil zmago na Svetovnem prvenstvu v 24-urnem kronometru 2019

Zaključek sezone zame je bil kot zadnja štiri leta svetovno prvenstvo v 24-urnem kronometru v Borrego Springsu (ZDA). Za mano je dolga sezona, ki se je zame začela z zmago na 24h dirki na Floridi in doživela kulminacijo z zmago in postavitvijo rekorda Dirke preko Amerike RAAM, nadaljevala pa se je z končno tako željeno vožnjo in prihodom na cilj v vodilni skupini na super brevetu Pariz-Brest-Pariz. Konkurenca je na dirki iz leta v leto boljša, vsekakor pa so bile moje želje boriti se za zmago absolutno in predvsem ponoviti rezultat nad 800km (500 milj), kar potrjujem iz let v leto že od leta 2012, ko sem nazadnje zaključil pod to magično mejo za ultra-kolesarje (pa kljub temu zmagal na svetovnem prvenstvu tedaj še v Coachella Valley).

 

Priprave so bile odlične in prepričan sem bil, da se sposoben ponovno prevoziti več kot 800km oz. 500milj. Dirka se je začela po pričakovanjih in sicer so predvsem mlajši tekmovalci naučakano kar poleteli s starta. Ker je bil med temi tudi moj konkurent v kategoriji 50+ Nemec Badszus, sem se kar nekaj časa trudil držati njihov tempo. Po nekaj krogih Jih je večina popustila, Nemec pa je ostal v ospredju in počasi povečeval prednost.  Po petih urah je ta znašala že 8 minut. Startali smo kot vedno ob petih popoldne in emperatura se je letos zelo kmalu spustila proti ničli in že okoli osmih zvečer je bilo le še okoli 5°C! Sam sem bil kar pripravljen na nizke temperature, nekateri pa so imeli velike težave. Med njimi tudi Badszus, ki je že po slabih sedmih urah odstopil. Tačas je vodstvo prevzel Britanec Jackson, bližal pa se mi je tudi drugi Britanec Broadwith, oba med favoriti dirke. Ravno v trenutku, ko me je le-ta prehitel in sem se začel motivirati, da dvignem tempo, mi je ugasnila prednja luč, ja pa v popolni temi. Seveda sem se moral ustaviti in bodisi popraviti zadevo sam ali poklicati Irmo, da mi pripelje rezervno luč. K sreči sem ugotovil, da je bila napaka samo v kontaktu in sem zadevo popravil v slabi minuti, toda Britanec je bil že daleč spredaj, Moram priznati, da moje počutje ni bilo pravo že nekje od tretje ure dirke. Ne morem povedati nič otipljivega, samo noge niso bile one prave in nikakor nisem mogel dosegati Wattov kot na treningu. Videvši svoje čase krogov, sem počasi začel dojemati, da mi rezultat nad 800km počasi polzi iz rok in to ni prav nič pomagalo moji motivaciji. Ko mi je sredi noči še popustil vijak na triatlonskem nastavku in sem moral pol kroga prevoziti držel le-tega, da mi ne pade s kolesa in v špice, mi je motivacija še malo padla. Ko sem prišel do orodja, je popravilo trajalo le kako minuto, a počutje je bilo slabše in slabše. Seveda sem ves čas jedel in pil in kolesaril, a začela me je preganjati misel ali je sploh še smiselno kolesariti, če ne bom dosegel tiste tako željene razdalje 800km. Svoje dvome sem seveda omenil Irmi, a ta seveda ni imela usmiljenja in me je poslala naprej v dirko, še prej pa spomnila, da je to nekaj za kar živim in počnem najraje na svetu, torej “Piči dalje Miško!”. Saj mi je bilo vse jasno globoko v sebi, ampak vseeno je fino imeti nekoga ob sebi, ki te v pravem trenurku spravi na realna tla in po potrebi da brco v rit.

Noč se je ša kar vlekla in temperatura se je držala le še malo nad ničlo (minimalna je bila 1.8°C), moji časi krogov pa so še vedno precej zaostajali za tistimi iz prejšnjih let. Kar me je držalo motiviranega je bila moja pozicija za dvema Britancema in to, da se mi tudi nihče od temlecev v kategoriji ni nič približal, Torej smo verjetno vsi imeli nekaj problemov. Jutranji postanek za slačenje zimskih cunj, menjavo luči in mazanje “podvozja” je bil dokaj hiter, šest minut letos, proti lanskih tri in pol. Sonce je bilo tudi že na nebu in noge so se kar neankrat začele ponovno vrteti v malo boljšem ritmu. Še vedno ni bilo to na lanskem nivoju, ampak povprečna okoli 33km/h ni bila več tak problem kot ponoči. Po 16 urah kolesarjenja je to kar v redu hitrost, če ne poznate občutka, vas vabim, da se nam pridružite 25.julij 2020 v Dobrovniku na edini slovenski 24-urni preizkušnji!

Za nekaj krogov se je vrnila tudi možnost, da bi le presegel željeno razdaljo in res ni veliko manjkalo. Ne morem pokazati s prstom, kaj je bilo to ali ugibati kaj je krivo, kakšen odstotek boljše noge in rezultat bi bil tu. In res, na koncu mi je zmanjkal ravno en odstotek, za 800km sem zaostal 8 kilometrov. Koma sem bil pa precej večja, kot v prejšnjih nekaj letih, ko sem prevozil po 810 oz. 814km. Malo sem razmišljal, da bi proslavil uspeh kot Mathieu Van der Poel in se vrgel na tla po cilju, ampak je bil Irmin objem precej boljši. Občutki pa tudi danes, nekaj dni po dirki, še vedno ostajajo grenko-sladki - zadovoljen ob obranitvi naslove svetovnega prvaka a malo zaskrbljen, ali je bilo to počutje le rezultat slabega dneva ali … Če to gledamo s te plati, 790km na slab dan ni ravno zelo slabo, ane?

Bo treba še probat, pa da vidimo!

P.S. Moram omeniti še Erika Rosensteina, ki se je kot drugi Slovenec udeležil prvenstva, sicer na razdalji 12 ur in se je kljub ne najboljši pripravljenosti zaradi prometne nesreče odrezal odlično in postal svetovni prvak v kategoriji 40-49 let in drugo mesto generalno. Čestitke Erik!

Prebrano 509 krat

Pustite komentar

Polja označena z zvezdico (*) so obvezna. Osnovni HTML je dovoljen. / Fields marked with (*) are required. Basic HTML code is allowed.

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

Največkrat komentirano

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.