Več o rekordu 100 milj, postavljenem 25.6.2012

Kakor vsi že veste, sem v ponedeljek 25. junija 2012 poskušal izboljšati svetovni rekord v kronometru na 100 milj (160km 934m) na cesti. Svetovni rekord, ki spada pod okrilje svetovne ultra-kolesarske zveze (UMCA), je bil v rokah Američana Dana Mc Gheeja, postavljen je bil 6. marca 2011 na cestnem krogu v zvezni državi Arizona. Omenjeni rekord je znašal 3 ure 52 minut in 49 sekund, kar pomeni povprečno hitrost 41,475 km/h!

V nadaljevanju več o poteku:

In kako je sploh prišlo do odločitve za ta »kratki« rekord? Po razočaranju, ker nisem uspel zbrati finančne podpore za RAAM 2012, sem svoje sile usmeril v leto 2013, ko bo deseta obletnica mojega prvega nastopa na RAAM-u. V vmesnem času se udeležujem krajših ultra-kolesarskih dirk, na Dirko okoli Slovenije sem osvojil drugo mesto za lanskim zmagovalcem RAAM-a Cristophom Strasserjem. Da bi vseeno nekako obeležil letošnji RAAM, ki se je ravno v sredini junija razpletal na oni strani oceana, sem se odločil, da bom v tem času poskusil izboljšati svetovni rekord v kronometru na 100 milj. Le-ta je bil nekaj časa že v mojih rokah, saj sem ga popravil v okviru podiranja svetovnega rekorda v 12-urni vožnji, ki sem ga uspešno postavil maja 2007 na cestnem krogu v Moravskih toplicah. Takrat sem popravil kar tri svetovne rekorde in sicer na 100 milj, 200 milj in 12-urni svetovni rekord. Rekord na 100 milj je v zadnjih letih kar dvakrat popravil Američan Dan Mc Ghee, ki se je specializiral za ta najkrajši rekord priznan s strani UMCA, posledica tega je tudi izredno visoka povprečna hitrost doseženega rekorda. Ravno ta visoka povprečna hitrost me je držala na trnih in nikakor nisem bil prepričan ali sem sposoben to hitrost držati skoraj cele štiri ure. Vsekakor pa mi je težko dosegljiv cilj dal potrebno motivacijo za trd trening, brez katerega je uspeh pri tako težki nalogi preprosto nedosegljiv.

Odločili smo se, da bom rekord postavljal na trasi, ki jo je leta 2004 za svoj 24-urni svetovni rekord uporabljal že prijatelj Jure Robič, leta 2007 pa tudi sam za svoj 12-urni svetovni rekord. Gre za traso Moravske toplice – Tešanovci – Bogojina – Ivanci – Noršinci – Martjanci - Moravske toplice v dolžini 17,574km. V soboto sva bila z Irmo povabljena na poroko prijateljev Barbare in Miha v Lendavi, tako da sva imela celotno opremo s seboj in sva dve noči pred rekordom preživela kar v Prekmurju. V nedeljo sem v Irmini družbi še enkrat prepeljal krog in malo aktiviral mišice, skupaj sem prevozil nekaj več kot 40 kilometrov. V pozno popoldanskem času so se nama pridružili drugi člani spremljevalne ekipe in nekaj kolesarskih prijateljev, ki so se javili za pomoč pri »umirjanju« prometa. Kljub temu, da smo rekord načrtovali na dan praznika, smo vseeno pričakovali nekaj prometa na cestah in njihova naloga je bila da pazijo, da kdo ne zapelje na cesto ravno pred mano, saj je bil plan stalno voziti s hitrostjo več kot 42km/h! V bližini startnega mesta v Moravskih toplicah smo predebatirali zadolžitve za naslednji dan. Pridružil pa se nam je tudi geometer, ki je uradno z merilnim kolesom izmeril dodatno dolžino (2768m) , ki sem jo moral prevoziti poleg celih devet krogov že izmerjenega kroga.

Ko smo vse opravili, smo šli na večerjo, pripravili še kolo, pa ozvočenje na avtu in precej zgodaj sem se odpravil spat. Za rekordno vožnjo sem postavil zelo samozavestno časovnico s predvideno povprečno hitrostjo 42km/h. Start je bil predviden za šesto uro zjutraj ravno zato, da se izognemo kasnejšemu gostejšemu prometu in tudi morebitni popoldanski vročini ter vetru. Ob 4.30 me je prebudila budilka, na hitro sem pojedel pripravljen »sendvič« z marmelado, se oblekel in nekaj minut pred peto sem že sedel na kolesu in kolesaril iz Veržeja v smeri Moravskih toplic. Za razliko od 24-urnih rekordov, sem se moral za ta 100 miljski rekord kar dobro ogreti, saj naj bi šlo že od starta na polno. Dobrih 20 kilometrov do starta je bilo ravno dovolj za ogrevanje. Ob startni črti sem se usedel na pripravljen stol, počasi pil iz pripravljenega bidona in čakal na start. Točno ob 6.00 sem se podal s startne črte. Hitrost sem prilagajal števcu hitrosti. Prvi del, ki je narahlo navzdol, sem vozil s kar nekaj rezerve s hitrostjo okoli 45km/h, drugi del navzgor pa sem z malo večjo težavo držal hitrost preko 40km/h. Ob koncu kroga sem bil obveščen, da sem predvideno časovnico prehitel za pol minute. Podobno hitrost sem poskušal držati tudi v nadaljevanju, seveda pa je postajalo to čedalje težje. Kljub temu sem se vse do sedmega kroga (od devetih) uspešno držal predvidenega časa. Vsako uro sem izpraznil bidon Winforce Carbon Plus napitka in zaužil 2 gela Winforce Ultra Energy, enega sem dobil prilepljenega na bidon, ostali so bili nalepljeni na okvir kolesa... evo tudi kolesar se lahko kaj novega nauči od triatloncev. ;)

 

Četrta ura vožnje je bila daleč najtežja, zdelo se mi je, da me ovira veter, čeprav mi je ekipa trdila nasprotno. Nekaj vetra je gotovo bilo, saj sem v delu proti Bogojini (navzdol) z veliko težavo držal hitrost 40km/h (od začetka je bilo tu za šalo preko 45km/h), v delu proti Noršincem (navzgor) pa sem se vozil okoli 42km/h (prej s težavo preko 40km/h). Kakorkoli že, čas kroga je kar drastično padel, vendar gotovo ne toliko, da bi me (nas) moralo skrbeti. Časovnico sem imel namreč nastavljeno na idealno povprečno hitrost 42km/h, ki sem si jo želel, rekord pa bi dosegel že s povprečjem 41,6km/h. Torej skrbi ni bilo, povprečna hitrost kroga pa tudi ni nikoli padla pod 41km/h, kar je še vedno zavidljiva hitrost za četrto uro kronometrske vožnje. Zadnjih 2768m od ciljne črte devetega kroga do ciljne črte sem vozil na polno, utrip se mi je s prejšnjih med 152 in 163/min dvignil do skoraj 180/min in zadovoljen sem cilj prečkal v času pod 3 urami in 49 minut. Zadovoljen ja, ampak tudi zakislen kot že dolgo ne! Ko sem po nekaj sto metrih obrnil in se vrnil do ekipe in sodnikov, ki so me čakali pri cilju, sem kolo le s težavo razjahal, tako hude so bile bolečine v mišicah, predvsem stegnih. Ko sem izvedel uradno izmerjeni čas 3h 48min 41sec in povprečno hitrost 42,224km/h, je utrujenost malce izginila in z lahkoto sem kolo Giant Trinity dvignil nad glavo. Yes, ponovno mi (nam) je uspelo! Prejšnji svetovni rekord sem torej izboljšal za 4 minute in 8 sekund. To je zaenkrat neuradni rezultat do uradne potrditve krovne zveze UMCA.

Kot vedno dolgujem svojo zahvalo vsem prijateljem, ki so pomagali pri projektu spremljevalni ekipi v sestavi Borut Osojnik, Denis Rautovič, Andrej Petrovič in Irma Baloh, sodnikoma Miri Gašparič  in Matjažu Jelovčanu, ter skupini sedmih prijateljev kolesarjev, ki so poskrbeli za nemoten potek vožnje. Brez sponzorjev, ki verjamejo vame in moje projekte seveda ne bi šlo in upam, da mi bodo stali ob strani tudi naslednje leto na RAAM 2013!

Svetovni rekord je bil priznan nekaj tednov kasneje, uradni rezultat je:

3h 48min 41sec in povprečna hitrost 42,224 km/h.

Prebrano 5284 krat

Pustite komentar

Polja označena z zvezdico (*) so obvezna. Osnovni HTML je dovoljen. / Fields marked with (*) are required. Basic HTML code is allowed.

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

Največkrat komentirano

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.