Zmaga z rekordom trase na Dirki okoli Slovenije – DOS 2018

Ideja za Dirko okoli Slovenije v 4-članski ekipi, se mi je motala po glavi že precej časa. Gre za popolnoma drug izziv, kot je dirka v posamični konkurenci, saj je treba odpeljati svoje dele dirke na polno. Torej odpelješ svoj del dirke kot kronometer, počivaš medtem, ko svoje dele odpeljejo drugi trije člani ekipe in čez določen čas moraš biti ponovno pripravljen odpeljati svoj kronometer. Ko je zazvonil telefon in sem bil povabljen v ekipo z Iztokom Melanšek in Matejem Lovše, nisem potreboval časa za razmislek. Z Iztokom sva že zmagala 2-članski DOS leta 2013, Matej je pa večkratni svetovni prvak v kronometru, torej sem vedel, da se bo tekmovalo na zmago in rekord. Ko se nam je kot četrti član pridružil še en zmagovalec DOS-a 2014, Erik Rosenstein, je bila ekipa popolna. Seveda je bilo potrebno najti še 10-12 spremljevalcev, ampak to je zgodba za drugič. Brez dobre podpore na tako dolgih dirkah ne gre in, da imamo odlično ekipo, smo videli že na generalki, ko smo prevozili prvi del dirke na treningu z enakimi menjavami, kot so bile načrtovane za dirko samo. Vse je šlo kot po maslu, seveda tudi z nekaj problemčki, ki pa jih je ekipa z dobro voljo uspešno reševala. Do vrha Predmeje smo in konca treninga smo pripeljali s povprečno hitrostjo več kot 34km/h in si s tem dokazali, da smo res sposobni preseči rekord dirke za 4-članske ekipe, ki je bil do letos 33,7km/h.

Želeli smo si in prepričani smo bili, da smo sposobni odpeljati dirko s povprečno hitrostjo več kot 34km/h. In tak je bil tudi naš načrt, odpeljati svojo dirko in ne ozirati se preveč na druge ekipe. Pričakovali smo, da se nam bo najdlje upirala ekipe Infinity, z dvema veteranoma in večkratnima zmagovalcema DOS-a v ekipah, Blatnikom in Komcem. Startali smo v četrtek zvečer, ekipa Infinity kot prva izmed ekip, naša ekipa Erik Team pa kot zadnja, 15 minut kasneje. Med nami pa še ekipi Dolenjske in Ocean Orchids Cycling Team. Prvi del Postojna – Ilirska bistrica sem odpeljal jaz s kronometrskim kolesom in šlo mi je odlično. Kakor tudi ostalim iz ekipe, tako da smo prvo časovno postajo Šmarje dosegli v načrtovanem času. To je edina od etap dirke, ko je imela ekipe Infinity boljši čas od naše ekipe in sicer za 1 minuto. Zavedajoč se kako dolga je dirka, ni bilo čutiti prav nobene živčnosti in stvari so se začele s kilometri postavljati na svoje mesto. Na kontrolno točko v Trenti (Žaga) smo prišli le 5 minut za njimi, torej je bila skupno naša prednost že 10 minut.

Prepričani smo bili, da bo naš najboljši mož za vzpone, Matej, postavil stvari na svoje mesto in nas zavihtel v vodstvo tudi na cesti preko prelaza Vršič. Žal se to ni zgodilo zaradi zloma blokeja na sprintarici. Matej je moral prekiniti svojo vožnjo, Erik je brezkompromisno vskočil in oddelal vzpon do konca odlično. V Kranjski gori sem čakal s svojo kronometrco in do Jesenic smo prišli Infinityju na 1 minuto razlike (torej +14minut vodstva za nas). Žal se je na naslednji menjavi zgodila ena izmed redkih napak ekipe in Iztok je moral narediti nekaj kilometrov viška, poleg tega ga je ustavila tudi železniška zapornica.

Vsekakor so ga fantje iz ekipe Infinity res dobro žgali in trajalo je vse do Topolšice, da smo jih imeli na vidiku. Preko Graške gore se je Komac še upiral Mateju, na vzpončku proti Kotljam pa smo jih ujeli in (prvič) prehiteli. Torej, 15 minut prednosti za nas v tem trenutku. Žal se je tu pokazalo nekaj nepoznavanja pravil v najboljšem primeru, v najslabšem so nas pač konkurenti hoteli znervirati. Omenim naj vožnjo v zavetrju in ne mislim samo kakih 5 metrov zadaj, kar je še vedno prepovedano po ultra-kolesarskih pravilih (50m zadaj bi se morali voziti), ampak 2cm za mojim zadnjim kolesom! Nekaj besed je bilo izrečenih in pustil sem ga spredaj. Seveda se je vozil 2-3km počasneje, kot bi se vozil sam. Po nekaj počitka sem spet prehitel in povečal tempo in spet je bil v zavetrju. Dokler nismo začeli snemati iz avta in takrat se je postavil kakih 20m za mano. Malo smo imeli ponovno dirkanja, in nekaj preveč wattov, ampak uspelo mi je uiti, dokler me ni ustavil nepreviden voznik, ki je izsilil prednost. Potem še gužva na semaforju v Dravogradu in bili smo spet skupaj. Zgodba se je nadaljevala po celotni Dravski dolini, malo smo bili mi spredaj, malo druga ekipa. Ker smo obvestili organizatorje o vožnji preblizu v zavetrju, glede tega ni bilo več živčnosti. Malo pač, ker nismo mogli voziti svojega idealnega tempa in s tem smo gotovo izgubili kar nekaj minut v dirki za dosego rekorda v povprečni hitrosti.

V klančke proti Šentilju je Komac napadel in si pridobil nekaj prednosti pred nami, le-to pa sem nadoknadil v naslednji etapi po Avstriji. Status-quo se je nadaljeval do klančkov Goričkega, ko je prvi od nas napadel Matej in z nekaj prednosti predal izmeno Iztoku. Žal se je v naslednjih kilometrih zgodila naslednja napaka, napačna smer v križišču in spet smo bili v vlogi lovca. Pa ni bilo panike, Mely je zaostanek nadoknadil in na kontrolno točko v Moravskih toplicah je priletel s polnim gasom in zakričal “Mare, zdaj pa do dile!” In smo šli… nov kronometer, tokrat po predelih, ki jim lahko rečem domači, odkar v sodelovanju z občino Dobrovnik in kolesarskim klubom Ocean ORchids Cycling Team tu organiziramo 24-urno dirko (www.slo24ultra.si). Dobro je letelo in prednost pred Infinityjem je zlagoma naraščala. 5 minut, ko sem predal menjavo, 8 minut pri naslednji, potem 10 minut in na kontrolni točki v Šmarju smo bili že 25min spredaj. To je na cesti, v skupnem času je to pomenilo že 40min prednosti. Fino je bilo spet voziti popolnoma svoj tempo in povprečna hitrost je počasi naraščala.

Da bo rekord naš je bilo jasno že na zadnji kontrolni točki v Črnomlju, še vedno smo se trudili, da bi bil čimbolj visok. Zadnji klanec proti Blokam je spet potegnil Matej, nato smo se mu pridružili vsi trije in nadaljevali z ekipno vožnjo v cilj. Teh zadnjih 25km je bilo nepozabnih, kljub zgodnji uri nas je pozdravljalo tudi kar precej navijačev. Kljub utrujenosti in skoraj nič spanja v zadnjih dveh nočeh, je bila to največja uživancija na dirki. Voziti ekipno vožnjo s tremi prijatelji po 1.180 pregaranih kilometrihje bilo nepozabno, minilo je skoraj prehitro in že smo bili na cilju v Postojni. Bilo mi je v čast dirkati z vami, hvala Iztok, Erik in Matej! In hvala tudi spremljevalni ekipi, v kateri so prav vsi odlično opravili svoje težko delo in nas varno pripeljali v cilj in do novega rekorda DOS-a! V tej ekipi vidim potencial za ekipno zmago na Dirki preko Amerike RAAM. Kaj pravite?

 

Prebrano 222 krat

Pustite komentar

Polja označena z zvezdico (*) so obvezna. Osnovni HTML je dovoljen. / Fields marked with (*) are required. Basic HTML code is allowed.

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

Največkrat komentirano

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.