Kako pa je potekala dirka sama?
Startal sem na srečo precej pred "mladinci", sam sem namreč letos prestopil v kategorijo 50+. Ker sem vedel, da bodo nekateri izmed njih startali na polno, sem računal, da bi me nekateri lahko prehiteli nekje do Predmeje. Seveda to ne pomeni, da bi se tu predal, prava dirka se namreč začne šele po vzponu na Vršič. Startal sem hitro, a s precej rezerve, z mislijo na drugi del dirke in tudi na RAAM čez dober mesec dni. Svoje 50+ komkurente sem prehitel že pred prvo časovno postajo in tako lahko vozil povsem svojo dirko.

Vreme, ki je grozilo z dežjem cel dan pred startom, se nas je prvi del proge usmililo. Nekaj je bilo sicer mokrih cest, a dežja še ni bilo. Prvi del trase je minil brez večjih prorblemov, razen, da mi je prenehala delovati baterija Di2 za primarnem kolesu, k sreči pa je tudi rezervni Roubaix več kot kos svoji nalogi. Do Predmeje sem prišel še vedno na čelu karavane kolesarjev, se na vrhu primerno oblekel in nadaljeval v noro gosto meglo. Tako gosto, da sem se po vrhu in na spustu do Cola vozil skoraj počasneje kot prej v klanec. Ceste pred sabo nisem videl več kot 10m pred seboj in tveganje res ni imelo smisla.

Na enem izmed semaforjev pred Godovičem me je ujel Alojz Poglavc in se v Idrijo spustil precej hitreje od mene. Pred Idrijo je začelo liti kot iz škafa, zato smo se ustavili in oblekel sem se v oblačila za dež. Zamenjali smo tudi kolo, eden izmed konkurentov je namreč v slogu pravega fair playa poslal do nas svojo ekipo s polnilcem za Di2 baterijo. Najlepša hvala Riki (David Rihtarič) in ekipa! To je Alojz naredil prvo večjo razliko, jaz pa sem nadaljeval v še vedno odličnem tempu. To se je pokazalo, ko sem ga po Mostu na Soči začel dohitevati nazaj in ga pred časovno postajo Žaga tudi prehitel. Na Vršič mi je šlo kljub dežju in mrazu precej dobro. Na vrhu sem zamenjal samo rokavice in kapo pod čelado, zapel anorak in se spustil.

Na spustu z Vršiča sem se prvič letos v mislih zahvaljeval sponzorju Specialized, da so mi dali možnost voziti kolo Roubaix z disk zavorami. Spustil sem se kot po suhem, brez kakršnihkoli težav pri zaviranju. In prvič v desetih DOSih sem v dolino prišel brez velikih bolečin v rokah, posladica tako diskov kot prednjega vzmetenja novega Roubaixa. Zaradi dežja oz. mokrih cest sem menjavo kolesa prestavil na kasnejši čas, saj ej kazalo, da se bo kmalu zjasnilo. In se tudi je! Že od Slovenskega Javornika naprej je bilo sončno in toplo, v Begunjah smo se končno ustavili, da se preoblečem v suha oblačila in zajaham kronometrsko kolo SHIV. Tu me je Alojz ponovno prehitel in izkazalo se je, da se ga tu zadnjič videl. Po Gorenjski je šlo super, a razlika do Alojza je ostajala okoli 10 minut.

Pred Črnivcem sem ponovno menjal kolo za vzpona na Črnivec in kasneje na Sleme. Na vzpona je šlo fino, še bolje pa s kronometrco od Črne na Koroškem naprej. Potreben je bil tudi krajši postanek zaradi čudnih DOSovskih pravil, ki zahtevajo, da se ob postanku spremnega vozila ustavi tudi tekmovalec. Kljub temu me ni skrbela Poglavčeva prednost, saj sem pričakoval, da bo malce popustil v drugi noči. Da bi izgubljali manj časa, sem se odločil, da bom kar s kronometrskim kolesom preplezal strme klance proti Šentilju, kar je bila verjetno napaka, sodeč po zaostanku, ki se je do Moravskih toplic povečal na več kot pol ure.

Po tridesetih urah dirke je dirkanje precej enostavno, greš hitro kot lahko greš in ti oziranje na druge itak ne pomaga preveč. S svojo vožnjo sem bil še vedno zadovoljen, tista ura zaostanja za svojim načrtovanim časom se je nabrala med slabim vremenom in postanki prvega dne. No, na drugo jutro dirke so svoje dodale še prebavne težave in dva daljša postanka iz tega razloga. Tako se je začela Alojzova prednost povečevati, moja prednost pred tretjeuvrščenim Žigo Sernecom pa zmanjševati. Zadnjo časovno postajo od Črnomlja do POstojne sem začel bolj slabo, s precej zaspanosti in nekaj prav RAAM-ovskih občutkov v prvih vzponih. Ekipa je to pravočasno opazila in me z vzpodbujanjem ter kofeinom pripravila do pravega dirkanja od Kočevja do Postojne. Kljub izredno močnemu kontra vetru, sem dal vse od sebe, na Postojnske ride celo postavil svoj PR na Stravi, ampak ni bilo dovolj, Žiga me je prehitel za nekaj minut.

Razočaranje? Sploh ne, fanta sta bila res motivirana in odlično pripravljena, lahko jima samo čestitam za odličen rezultat. Jaz sem s svojo vožnjo zelo zadovoljen, z ekipo še bolj, nekaj manj s prebavo in preveč postanki, ki so nas stali drugega mesta. V generalni razvrstitvi seveda, v kategoriji 50+ sem zmagal brez težave in to je glavni cilj tudi na RAAM-u. Dirkal pa bom kot na DOSu na generalno uvrstitev, torej z tamladimi, ker čutim, da se še vedno lahko ravnopravno kosam z njimi.

Držite pesti!