Naj omenim, da se je trasa dirke letos spremenjena zaradi prepovedi organizacije športnih dogodkov v Dolini smrti. Organizator dirke je našel perfektno zamenjavo trase, ko je dirko preselil iz Kalifornije v Nevado. Z Irmo sva že začela razmišljati o tem, kako organizirati dirko in kje najti spremljevalno ekipo, ko se je zgoil naslednji čudež. V mojem mailboxu znašel e-mail veterana RAAM-a Particka Seelyja, ki je ponudil svojo pomoč in pomoč svoje partnerke Marlies na dirki. In ne samo to, ponudil nama je tudi njuno hišo za bivanje pred dirko in svoj avto že opremljen za RAAM kot spremljevalno vozilo. Za njuno pomoč jima bova vedno hvaležna.

Sam sem imel možnost priti v ZDA dva tedna pred dirko in s klientom Rayem sva prevozila nekaj legendarnih vzponov v Koloradu, Trailridge Road, Independence Pass, Cottonwood Pass in polovico Mt Evans-a, ki je bil žal v zgornjem delu zaprt za ves promet. Sicer sva morala biti pazljiva pri naporih zaradi visoke nadmorske višine, torej trening pred dirko ni bil ravno idealen, toda jesenske barve v gorovju Kolorada so bile noro lepe in ni mi žal niti za minuto prebito tam. Vsekakor pa sva se dobro aklimatizirala na nadmorsko višino in to nama je prav prišlo tudi na dirki sami, ki je bila v celoti na višini nad 1600m nadmorske višine.

Irma se mi je v Denverju pridružila teden kasneje in skupaj sva opravila vožnjo do Eureke, nato pa ogled proge od tu do Fallona in nato še Rena. Dan dežja naju je malu upočasnil, toda izkoristila sva ga za ogled dela trase kar z avtom. Dan kasneje svase (jaz s kolesom seveda) odpravila v Reno in obikala najina nova prijatelja Patrska in Marlies. Naslednji dan sem opravil še en trening preko Gaiger Summita (prvi del trase), nato pa dva dni razpeljavanja in že je bil tu dan pred dirko. V uradnem hotelu dirke Atlantisu je bilo čutiti utrip dirke, vsi tekmovalci in ekipe so bili tu. Naš avto je bil že pripravljen z opremo in po zaslugi Irme polepljen z nalepkami Tweetyja, tako da je bil pregled vozil opravljen brez problema. Lepo se je bilo pogovoriti s starimi prijatelji Dexom, Daveom, Robom, Joan, Mikeom, Tino in Petrom ter srečati nekaj novih.

Sledila je večerja s testeninami in že smo bili pripravljeni na (bolj kratko) spanje, saj smo se morali zbuditi ob 4.15h. Zjutraj sem na hitro pozajtrkoval, se oblekel za hladen start dirke in ob 5.45h smo bili na startnem mestu pred Atlantisom. Na srečo mi je pred startom uspelo opraviti veliko potrebo, kar običajno pomeni, da med dirko to ne bo potrebno (če dirka traja okoli enega dneva). Kaj naj rečem, vsaka minuta šteje...

Dirka 508 vedno zbere odlično konkurenco in tkorat ni bilo nič drugače. Prišla je velina najboljših ultra-kolesarjev in ZDA. Poznal sem vse razen enega, Seana Cuddihyja, dvakratnega zmagovalca dirke. Ostali favoriti so bili Dave Haase oz. Holstein, Adam Bickett oz. Rock Rabbit, Mike Walsh oz. Irish Hare ter Damon Taafe oz. Thundercat. Favorotinji za žensko zmago sta bili Seana Hogan, 5-kratna zmagovalka RAAM-a, ki se vrača po pokodbi kolena in Sarah Cooper, mamica iz Iowe, ki je prišla na ultra-sceno kot meteor in je letos premagala celo večino moških na nekaterih ultra-dirkah.

Kakšen je bil moj plan? Mi je skoraj nerodno povedati... ;) Hotel sem startati z rezervo, kontrolirati glavne nasprotnike in začeti na polno šele ob povratku iz Eureke. Enostavno sem želel enkrat doseči “negativni split” (se opravičujem, ne znam lepo prevesti), kar pomeni, da drugo polovico dirke odpelješ hitreje kot prvo. Po drugi strani je bil v mojih mislih rekord oz. vsaj popravek mojega časa iz leta 2004 in to bi bilo morda težko izvedljivo ob počasnejšem prvem delu dirke. Namesto mene je odločil mraz. Počasna vožnja za direktorjem dirke v prvih kilometrih mi ni ustrezala, razen da sem se lahko pogovoril še z nekaterimi prijatelji. Pred klancem Gagier Summit me je precej zeblo, tako da sem se postavil na čelo in odpeljal klanec v tempu, ki mi je ustrezal in tako hitro, da sem se lepo ogrel. Nekaj kilometrov sploh nisem pogledal nazaj, dokler nisem priel do prve seprentine. Tu sem videl, da so kolesarji razporejeni po pobočju daleč za mano in le eden izmed njih je bil precej blizu, sklepal sem, da je to Bickett. Nadaljeval sem s svojo vožnjo z watti kakršne sem planiral in na vrh sem prišel le nekaj sto metrov pred zasledovalcem. Odločil sem se uživati v spustu, saj je to edina nagrada, ki jo dobiš po garanju na vzponu.

Skozi mestece Virginia City sem vozil počasi, saj nas je direktor dirke opozoril, naj se držimo omejitev, češ - če dobite kazen zarai prekoračene hitrosti, dobite hkrati tudi časovno kazen na dirki. Na spustu skozi 6 mile Canyon me je par minut upočasnjevalo spremljevalno vozilo Cuddihyja, ki sploh ne bi smelo biti tu. To me je precej razjezilo in kar nehaj mahanja in kričanja je bilo potrebno, da so se mi umaknili in sem lahko nadaljeval s svojim tempom. Končno so me spustili mimo in bil sem naprej na poti proti srečanju s svojo ekipo, ki se je lahko pridružila šele na 29,7 miljah dirke. Tu sem se ustavil na stop znaku, odvrgel pumpico, rezervno gumo (ki sem ju moral imeti ker smo bili sami v tem prvem delu dirke), zamenjali smo bidone (dva ven, dva notri) in Irmi je uspelo usposobiti moj iPod, ki je prenehal delovati nekje sredi vzpona na Gaiger Summit. Hitro sem nadaljeval po Hwy 50 in čakal na podatke o mojih zasledovalcih. Ko so me ujeli sem izvedel, da je drugi res Bickett, minuto za mano, še minuto za njim je sledil Haase. Saj vem kaj si mislite in ja, tudi sam sem se smejal sebi, ko sem tako prepričljivo izpeljal svojo taktiko. Toda, bil sem tu kjer sem bil, torej še enkrat na čelu dirke in enostavno sem užival v vožnji. Užival sem v lepoteh Nevade, v dejstvu, da sem v vodstvu in da vozim ekstremno hitro ter v tempu, za katerega sem bil prepričan, da ga lahko obdržim vse do konca dirke dlge 500 milj. Moč, ki sem jo uporabljal je bila enakomerna (in po planu), posebej pa mi je bila všeč povprečna hitrost, ki je bila visoka in je še naraščala. Vedel sem, da so pred nami vzponi, ki nas bodo upočasnili, zato sem bil vesel številke 37km/h pred prvim vzponom proti Austinu.