Na prologu sem odpeljal solidno in z 11. mestom nisem bil preveč razočaran. Dober kilometer dolg prolog z 20% klancem pač ni preveč naklonjen 80kg težkemu kolesarju, ki na svojih dirkah ne potrebuje ravno eksplozivnosti (in zato niti ne trenira temu primerno). Prepričan sem bil, da bom 5 minut zaostanka nadoknadil najkasneje do prve časovne postaje dolge 49km. Po prologu še nekaj intervjujev in v posteljo za nekaj ur, saj je bil start dirke ob 2.uri zjutraj. Štiri ure spanja so hitro minile, ob enih zjutraj pokonci, zajtrk na hitro in gremo na start!

Prvič sem na tej dirki startal s kronometrskim kolesom, saj so prve tri postaje precej ravninske. Teh prvih 182km sem odpeljal s povprečno hitrostjo več kot 37km/h. Kot načrtovano sem vse posameznike pred seboj ujel do prve časovne postaje Kreuzlingen. Nadaljeval sem v svojem hitrem tempu, saj sem si hotel pred gorskimi etapami privoziti nekaj prednosti pred specialisti za klance. Nisem pa računal na to, da se bo Omar Di Felice očitno šlepal za mano (vozil v zavetrju). Moji so opozorili njega in njegovo ekipo, pa žal ni bilo vidnega efekta.  Ker se to ni nehalo, pa še organizatorja na eni od kontrolnih točk. Žal kakega vidnega efekta ni bilo, saj je na ta način prišel skupaj z mano do konca tretje etape v Churu. Tu smo izgubili nekaj minut (pre)več časa z menjavo kolesa in Omar mi je pred prvim Alpskim klancem Lenzerheide ušel za nekaj minut.

Na spustu sem naredil veliko napako in zgrešil odcep. Ekipa se je na vrhu ustavila, da mi najde kos opreme in so rabili kar nekaj časa, da me ujamejo na spustu. Izgubili smo po oceni dobrih 15 minut. ;)  Seveda sem nekaj časa preklinjal pri sebi, pritisnil sem pa še malo bolj, da čimprej ujamem/prehitim Italijana. Naslednja dva klanca Albula Pass in Fluela Pass sem odpeljal zelo dobro, deležni pa smo bili že prvih nalivov dežja. Di Feliceja sem ujel malo naprej od časovne postaje Chur. Prehitel sem ga in seveda je ponovil svojo vožnjo samo nekaj metrov za mano (pravila določajo razdaljo 50m med kolesarji). Zanimivo je, da se je tako lahko vozil tudi 45km/h, ko me je na kak vzpon prehitel, je šlo pa naprej le 33-35km/h. Do Disentisa sva tako prišla skupaj in na klanec Oberalp Pass sem se nekaj časa vozil za njim (na primerni razdalji seveda).  Opazil sem, da tempo ni ravno prehud za takega brdaša, zato sem predvideval, da je prevoženih 470km že naredilo svoje. In sem se odločil, da ga prehitim in nadaljujem s svojim tempom, saj na klanec seveda zavetrje ne pomaga prav dosti. Mojih 320-350W na powermetru je bilo dovolj, da je počasi začel izgubljati stik. Na vrhu je bilo že nekaj minut prednosti, hitro sem oblekel zimsko jakno in na spust, da na zadnji alpski klanec Furka Pass pridem še podnevi.

Tega klanca nisem odpeljal več tako suvereno, watti so le stežka presegli 330W, ampak Omarja vseeno ni bilo nikjer na spregled. Žal je bil vrh v megli, začelo je tudi deževati na vrhu pa celo snežiti. Ker je bilo izredno mrzlo, sem se oblekel toplo za noč, naredili pa smo napako in podcenili padavine. Mislili smo namreč, da dežuje/sneži le iz megle oz. oblakov, ne pa da bo dež tako hud kot je bil. Zato se nismo oblekli za dež, razen dežnega anoraka preko dresa. Popolnoma moker in premražen sem tako pripeljal do kontrolne postaje Brig in ni bilo druge, kot da se ponovno preoblečem, tokrat vse, ker je bilo vse premočeno. Izguba časa sicer (ker sem imel prednosti le dobrih 20 minut), ampak sploh si ne predstavljam kako bi bilo, če bi v takem stanju nadaljeval vožnjo. Pred nami sta bili dve ravninski etapi in popolnoma smo vpregli kronometrsko kolo. Da ni šlo tako hitro kot od starta je pripomogel tudi izredno močan kontra veter. Vseeno sem etapi odpeljal suvereno in prednost je ostala blizu pol ure. Žal nam je naslednjo postajo ponovno postregel dež, vendar niti približno ni bilo tako mrzlo kot v Alpah.

Vse je šlo po planu do časovne postaje v Balstahlu, po kateri se začne etapa s t.i. kraljevskim vzponom dirke, dolgim le slaba 2km, ampak s povprečnim nagibom nad 20%! Ta mi je posrkal še zadnje moči, prenos 34-30 sem komaj, komaj obračal, po pravici povedano sem mislil, da mi bo kolena kar vrglo s tečajev. Zaradi ozke, mokre in ekstremno nevarne ceste, je šlo tudi na spustu počasneje kot bi moralo. Ekipa me je začela opozarjati, da Omar in Severin zmanjšujeta prednost, ampak moji energijski nivoji so bili enostavno prazni. V klance sem le še stežka obrnil 300W, po ravnem je šlo sicer bolje, ampak še zdaleč ne tako kot bi si želel in bil sposoben v normalnih pogojih. Tako smo bili 78km pred ciljem skupaj, prvi trije Zotter, Di Felice in jaz. Veliko novega ni bilo, Omar se je še vedno šlepal, tokrat 5m za Zotterjem, to nam je potrdila tudi avstrijčeva ekipa. Seveda mi je morala precej padla, ampak predati se nisem hotel kar tako. Po ravnem ni bilo velikih problemov, čim pa se je cesta začela vzpenjati, sem začel izgubljati priključek. Nekajkrat mi je še uspelo ujeti nazaj, ampak zavedal sem se, da so mi minute štete. Ko se je Zotter odločil, da naju spet malo potestira in je pojačal tempo, sem priključek dokončno izgubil. Morala je bila ta trenutek na psu, ampak boriti se je bilo treba do konca, da ne bi izgubil še stopničk, saj je bil četrtouvrščeni Švicar Amstutz tudi že precej blizu.

Preživel sem zadnje kilometre in cilj dosegel v povsem solidnem času pod 37 urami (s povprečno hitrostjo višjo od 27km/h), ampak počutje je bilo vse prej kot zmagovalno. Ko si enkrat tako blizu zmagi, se ti kljub doseženim stopničkam zdi, da si največji luzer. Zadnje kilometre sem se kar nekajkrat vprašal ali sem morda že prestar za to. Po prespani noči lahko rečem, da tale stari še ni za staro šaro. Še vedno se počutim sposobnega tudi premagovati tekmece pol mlajše od sebe. Moram pa se sprijazniti s tem, da mladi prihajajo in seveda jim je cilj premagati vse najboljše. Nikoli mi ni bilo težko čestitati tistemu, ki me je premagal v pošteni borbi in Zotter si je tokrat zmago gotovo zaslužil in s tem mojo iskreno čestitko. Mimogrede, dirka je dobila povsem presenetljiv zaključek. Omarjeva ekipa si je namreč prislužila kazen 15 minut zaradi zadrževanja prometa na enem od Alpskih prelazov. Zato mu Zotter niti ni rabil slediti, ko mu je Di Felice “skočil” na zadnji hupser nekaj kilometrov pred ciljem, pred tem pa vozil (tudi) v negovem zavetrju. Ker je moral Omar odslužiti svojih 15 minut pred ciljem in ko je Zotter pripeljal na oder kot zmagovalec, so Italijanovi spremljevalci naredi hudo štalo z “buuu-anjem”, žvižganjem, v bistvu so hoteli vdreti na oder in preprečiti kronanje zmagovalca. Moralo je biti precej hudo, saj je bil zaradi tega izgreda Omar diskvalificiran z dirke. Odločitev, ki se zdi morda stroga, ampak kolesar je vsekakor odgovoren za obnašanje svoje ekipe in po črki pravil, je neprimerno obnašanje ekipe razlog za diskvalifikacijo. Žal mi je Omarja, da ga organizatorji niso naučili lekcije že prej, s kakšno kaznijo za vožnjo v zavetrju, ki bi bila boljša lekcija. Na ultra-kolesarski dirki se vozi na razdalji, 50m po pravilih dirke na Tortouru. Škoda, ker je odličen kolesar in bi bil v ospredju tudi na povsem pošten način.

Rezultati so:
1. Severin Zotter (Avstrija) 36 28min
2. Marko Baloh (Slovenija) 36ur 57min
3. Markis Amstutz (Švica) 37ur 14min