Nekaj izmed fantov, ki so spali manj so me v tem času prehiteli in mi tako dali nove »tarče«, za prehitevanje na poti proti Utahu in Koloradu. Tako hitro kot sem letos prevozil Monument Valley, ga nisem še nikoli, povprečna hitrost časovne postaje od Kayente do Mexican hata je bila več kot 36km/h, s pomočjo vetra seveda, pa vseeno noro hitra vožnja. V naslednjih kilometrih sem prehitel Jasona Lee-ja in nekaj kasneje tudi Gulewicza, ki se je čudil zakaj ga tako zgodaj zjutraj tako gonim. Jaz pa sem hotel izkoristiti dobre noge in dejstvo, da sem se lepo naspal in tako sem hitro napredoval v notranjost Kolorada in proti najvišjim vrhovom Rocky Monutains. Žal je z nadmorsko višino moje dobro počutje počasi izginjalo in zdaj po dirki lahko ugotovim, da so mi že tu izpolzele iz rok možnosti za stopničke za zmagovalce. Tako kot sem se letos matral v klance preko 3000m nadmorske višine, se mi je zgodilo morda samo enkrat in sice v letu 2005, ko smo kasneje ugotovili, da sem dirkal s pljučnico. Plitvo dihanje, piskanje in posledično prazne noge, ki so komaj obračale pedala v klanec, so povzročile da se je moj zaostanek za vodilnimi povečal do nedosegljivega, hkrati pa so me začeli dohitevati zasledovalci. Prvi, ki me je tako prehitel že pred Wolf Creek Passom, je  bil Gulewicz. Naslednja težava je bila, da mi je počil okvir kolesa za v klance TCR in sem moral presedlati na bolj kronometrsko usmerjenega Propela. Še ena težava v miljonu letošnjih težav...

Prav dobro se spomnim zadnjega klanca v Rockyjih, Cuchara Pass, ko sem se gor kotrljal komaj loveč sapo in s polžjo hitrostjo 6-7km/h. Na momente sem resno razmišljal, da bi obul superge in nadaljeval peš, saj ne bi bil popolnoma nič počasnejši. Tu sem tudi prvič s strahom pomislil na odstop, saj si nisem mogel predstavljati, da bi takole nadaljeval dirko. Pljuča so pač pljuča in brez njih ti nobene mišice ne pomagajo dosti. Na vrhu smo se po kratkem počitku odločili, da nadaljujemo s spustom v ravnice Kansasa in da bo itak čas pokazal ali je bil problem samo v redkem zraku Kolorada. Tako sem nadaljeval v noč in proti prvim kilometrom Kansasa po časovni postaji Kim. Po še enem triurnem spanju sem se odpravil naprej s Propelom opremljenim tudi z zadnjo visoko profilno feltno (90mm), k sreči tudi z vetrom v hrbet in z novico, da se mi je približala skupinica petih ali šestih zasledovalcev. Le-tem na svojem terenu nikakor nisem hotel dati prilike, da me ujamejo. In tako se je začel moj dan v preriji, dan ki mi je pokazal pravilnost odločitve o podaljšanem spanju in me prepričal, da je kljub slabši formi pred dirko morda še možnost doseči cilj prečkanja ZDA v času pod 9 dnevi. V tem dnevu sem prevozil norih 580km, ušel vsem zasledovalcem in začel loviti Gulewicza pred seboj. Na ta dan sem najbolj ponosen, spremenil je Kansas iz najbolj duhomorne države na RAAM-u v najlepši del letošnje dirke. 

Naslednji dan, ko smo prišli v Missouri pa novi problemi. Težave z oguljeno zadnjico, ki smo jih že nekaj časa poskušali brzdati z raznimi priotibolečinskimi kremicami, so tu eskalirale v tako hudo bolečino, da sem se komaj privlekel do Mississippija in tam ob prevozu v avtomobilu čez poplavljeno območje izjavil, da v takem stanju nisem več zmožen nadaljevati dirke. Ko sem se zjokal na Irminem ramenu, je ekipa sprevidela da je vrag odnesel šalo in ponovno so nam odločilno pomagale Jonijine izkušnje. Odločitev je bila, da poskusimo še z nekaj več kremami in spreji, vključno z antibiotično kremo, počakamo kake pol ure, da zadeva »prime« in potem poskusimo ali bo šlo ali ne. In je šlo! Pa še kako, nisem mogel verjeti kaka neverjetna razlika v dobre pol ure. Slaba stran te terapije je bila, da sem moral nositi nekakšne spodnje hlače, ki so držale vse te namaze na pravem mestu. Tako je bilo precej bolj vroče, pa tudi s kolesa se ni dalo več opravljati male potrebe. Ampak, koga to briga, važno je, da sem se lahko ponovno premikal v smeri vzhoda oz. cilja v Annapolisu! Lahko dobesedno rečem, da je Joni rešila mojo rit... ;)

V Illinoisu nas je pričakal dež in posebej zaradi stanje moje zadnjice, smo morali biti zelo pazljivi, da mi ne spere medicine, torej sem oblekel popolno dežno opremo in nadaljeval vožnjo. Kljub slabim pogojem sem naslednjo postajo kar preletel, saj sem od ekipe izvedel, da imam šanso zmagati dirko v dirki imenovano »King of the Preries« torej kralj ravnice. Po izračunih ekipe mi je to tudi uspelo, na uradno potrditev organizatorja o zmagovalcu pa žal še čakamo. Dobra vožnja je pomenila tudi, da sem prehitel Gulewicza, ki je imel obilo problemov zaradi premalo spanja. Odpovedale so mu tudi vratne mišice in to naj bi bil tudi razlog za njegov kasnejši odstop.

Vsi prej omenjeni problemi in pavzice so se morali nekje poznati in dolgo pričakovani »obisk« Marka Pattinsona se je zgodil pred zadnjo postajo v v Ohiu, ko me je prvič prehitel ob mojem spancu. Nekaj kilometrov kasneje sem ga prehitel nazaj in ga pozdravil z »See you later« saj dobro vem kako hiter je fant v zadnjih dnevih dirke in samo upal sem lahko, da mu bom ob boljši regeneraciji letos lahko bolje pariral. In to se je tudi zgodilo, ko me je prehitel v West Virginiji, se nisem dal in preko vzponov in spustov Apalačev sem mu lahko sledil, dokler me ni v poznem popoldnevu začel preganjati spanec. V teh trenutkih se začne pojavljati dvojno videnje (double vision), ki pomeni da bom kmalu začel bodisi spati na kolesu ali se voziti prekleto počasi.Tako smo se odločili za 15 minutni powernap, ki mi je povrnil moči, žal pa se je izkazalo, da je v apalaške klance Mark pač močnejši, saj je začel povečevati prednost. Pred nami je bila še najtežja etapa dirke v Apalačih, kjer smo morali rešiti nov problem, saj se mi je nepravi trenutek izpraznila baterija Di2 in avtodoma z rezervno ni bilo blizu. Po drugi strani problem niti ni bil tako pereč, saj najprej preneha delovati prednji menjalnik, tako da z zadnjim nisem imel problemov. Navzdol sem se moral tako le spustiti, navzgor pa so bile stmine tako ali tako med 10 in 20% in kaj drugega kot 34-28 itak nisem potreboval. V spominu mi je lepo ostal zadnji klanec Apalačev, ko smo nabijali od vznožja do vrha Thunderstruck od ACDC in je letelo kot je treba, pravzaprav kar neverjetno za nekoga s 4600+ prevoženimi kilometri v nogah.

Zadnjih 200 km se je vleko tako kot zmeraj z razliko, da se tokrat spomnim vseh detaljov dirke, medtem kot sem se na vseh ostalih izvedbah dirke spomnil le sem in tja kake podrobnosti. Odločitev o tri-urnih spancih se je torej izkazala za več kot odlično, žal pa nikoli ne bomo izvedeli kakšen bi bil pravzaprav rezultat, če bi bil tako pripravljen, kot sem bil en mesec pred dirko, na DOSu.

Na koncu ne morem brez omembe vrhunske vožnje Cristopha Strasserja, ki je opravil s konkurenco in s časom 7dni 22 ur postavil nov mejnik v ultra-kolesarstvu. Neverjeten rezultat, ki bi znal kljubovati času tako dolgo kot prejšnji Penseyresov rekord (od 1985 do 2013). Kapo dol in čestitke Cristophu!

Čestitke tudi Daniju in Retu za drugo in tretje mesto, Marku za četrto in prav vsem kolesarjem in kolesarkam, ki so uspešno prevozili letošnji RAAM. Vsi so zmagovalci!