Kakor pa se je letos začelo, verjetno ni bilo malo takih, ki so precej dvomili ali bom letos sploh prišel do cilja. V ZDA sem slaba dva tedna pred dirko prispel s hudim bronhitisom, ki so ga k sreči hitro opazili moji ameriški prijatelji in so poskrbeli, da sem prišel v roke sposobnim zdravnikom, ki so razumeli mojo željo po dirkanju kjlub vse prej kot pozitivnim okoliščinam. Vsak »nešportni« zdravnik bi namreč rekel, da je rešitev enostavna, teden ali dva odležiš in se boš pozdravil. Toda, pred mano je bila dirka na katero sem se pripravljal zadnje leto in celo več, stroški so znašali že vsaj ¾ proračuna in če bi zadevo odpovedali, bi izgubili tako zaupanje sponzorjev, kot navijačev in zelo verjetno bi bilo to konec mojih sanj o RAAM-u. Odgovor je bila terapija z antibiotiki in seveda nič treninga dokler se pljuča na pozdravijo. Z Irmo sva podaljšala bivanje v San Diegu preko vikenda, ker naj bi v ponedeljek opravili rentgen pljuč, da bi ovrgli sum na pljučnico. No, v ponedeljek se je izkazalo, da rentgen sploh ni bil potreben, saj je bilo piskanje v pljučh le še preteklost. Zdravnik kar ni mogel verjetni kako hitro so se mi pljuča izčistila, »predpisal« pa mi je selitev v  vroči Palm Springs in tam eno do dve urne regeneracijske vožnje, ki naj bi me pripravile na začetek dirke oz. vsaj na vročino prvih dni le-te.

Vsi, ki so se kdaj ukvarjali z vrhunskim športom vedo, koliko pripravljenosti ti odvzameta že dva tedna počitka, kaj šele dva tedna bolezni. Da se približaš nivoju pred boleznijo rabiš vsaj dvakrat toliko časa, torej 4 tedne, jaz pa sem imel na voljo 7 (!) dni. Računal sem lahko edino na svoje dolgoletne izkušnje in, da se bodo le-te pokazale v drugem delu dirke. Prav veliko upanja na svojo zmožnost dirkanja s favoriti Schochom, Strasserjem in Wyssom v prvih dneh dirke nisem imel in tudi taktiko smo prilagodili temu, da pljučam in telesu omogočimo več počitka (v obliki triurnega spanca dnevno) ter upamo, da se bom lahko bolj spočit vrnil v dirko v drugem delu. Dnevi pred dirko so potekali v dodatni živčnosti, saj se nam je že pred dirko pokvaril avtodom in je nekaj časa izgledalo, da bomo morali dirkati celo brez njega. V zadnjem trenutku je Irmi uspelo najti avtodom v LA, vendar za precej zasoljeno ceno in še po dirki ga je bilo potrebno vrniti v LA (kar je povzročilo nove pretrese po dirki). Ni preveč fin občutek, ko že pred dirko zaideš v rdeče številke, ampak poskusil sem to odmisliti in se skoncentrirati na start.

Vse ostalo je teklo brez problemov, ekipa je bila več kot vrhunska in glede njih nisem imel niti najmanjše skrbi.  In je končno prišel tako dolgo pričakovani 11.junij in start dirke. Startal sem četrti od zadaj, za mano pa le še trije zmagovalci RAAM-a Wyss, Strasser in Schoch. Sam sem startal po svojem planu in se tudi v klance držal power-metra ter pričakoval, da bodo kaj kmalu vsi trije »prileteli« mimo mene. Na moje presenečenje je v prvi 14% klanček mimo priletel le Reto, malo kasneje pa se je z mano vozil Dani, ki ni bil veliko hitrejši od mene. Po ravnini sva ga pičila kar dobro in pri enem izmed rdečih semaforjev sva Reta ujela nazaj. Seveda nama je na naslednji klanec Palomar Mt. Reto spet pobegnil, tokrat pa mu je Dani poskušal slediti medtem, ko sem se jaz držal svojega tempa. Presenetljivo me je Cristoph prehitel šele po kakih šestih urah dirkanja, malo sva poklepetala, mirno mi je povedal, da ga Švicarja ne skrbita, ker je dirka še dolga, mi  zaželel srečo in pritisnil naprej svoj tempo v zadnji klanec pred spustom v puščavo Mojave. Sam sem imel tu že velikanske težave s podplati, kar me je več kot skrbelo, saj so se bolečine pojavile že po 3-4 urah dirkanja in sploh si nisem predstavljal, kako bom s tako bolečino zdržal še dober teden dirke. Kratek postanek za masažo podplatov in menjavo vložkov za sprintarice smo tako opravili že pred spustom v Borrego Springs.

V naši ekipi je vse potekalo po planu, prehrana vsako drugo uro Winforce in vsako drugo uro Turbo Katke se je izkazala za odlično, poleg enega bidona izotonika na uro pa sem skoraj vsako uro spil še dodatni bidon s hladno vodo. Nekje po Glamisu me je prehitel Schoch, ki je izgleda imel težave z vročino in verjetno prehitrim startom. Sledil sem mu do mejne kontrole, ko sem stik izgubil zaradi malih težav pri potnih listih, pa tudi moji spremljevalni ekipi sta se na tem mestu zamenjali. Nadaljeval sem s svojim tempom, dokler nisem pred Blythom zagleda utripajočih luči nekaj avtomobilov pred samo in  seveda mi tekmovalna žilica ni dala miru. Po nekaj hitrih km sem prehitel prvega kolesarja, ki je bil član ene izmed ekip dirke RAW, malo kasneje pa Wyssa, ki se je po ravnem vozil presenetljivo počasi. Ko sem izvedel, da je pred mano Reto, sem pritisnil še malce bolj in pred mejo z Arizono sem ga ujel nazaj. Pred nama je bil samo še Strasser, torej sem po prvem večeru dirkanja delil drugo mesto z aktualnim zmagovalcem RAAM-a, kar je bilo več kot sem pričakoval. To noč sem malo pozabil na svoj power-meter in v klančke Arizone sem Retu bolj ali manj brez težav sledil, do daljšega vzpona proti Congressu, ko sem mu moral priznati premoč in nadaljeval sem v svojem tempu. 

Zaostanek za mojim tempom iz leta 2011 je kazal na slabšo pripravljenost ali na slabše pogoje (kontra veter). Verjetno pa kar na kombinacijo obojega. Tako sem se na Yarnell Climb prvič v karieri začel vzpenjati pozno dopoldne in razlika v temperaturi je bila očitna. Rabil sem kar precej polivanja z vodo, da sem se ohladil na kolikor toliko normalno temperaturo. Od ekipe sem izvedel, da me počasi lovi Dani Wyss, ki mu je to tudi uspelo v zadnjem, delu vzpona od Sedone proti Flagstaffu. Tam sem moral kar precej pogristi, da sem obdržal stik z njim in  le nekaj sekund za njim sem prišel na časovno postajo v Flagstaffu. Ker smo imeli tu menjavo ekipe in hitro masažo stopal, sem bil prepričan, da Danija ta večer ne bom več videl. Joni, ki je izvedela za moje težave z bolečimi podplati je tu prvič pokazala svoje znanje. Podplate so mi zmasirali z lokalnim anestetikom, hkrati pa sem prejel kar precejšnjo dozo Ibu-Profena, protibolečinskih tablet. En problem je bil tako vsaj začasno odpravljen in ko smo nekaj kilometrov iz Flagstaffa pred seboj zagledali luči spremljevalnega avta, sem pritisnil na plin in po nekaj garanja ujel Danija nazaj. Ker je Dani v nekaj spustih kar precej znižal hitrost in v drugem dnevu dirke res še ni čas za taktiziranje, sem se odločil, da ga prehitim in peljem proti Tuba Cityju s svojim tempom. Dani me je z veseljem izkoristil za pace-makerja in je verjetno mislil, da me bo v klančke pred to postajo z lahkozo otresel, kar pa mu ni ravno v popolnosti uspelo, saj sem ga uspel držati na razdaljji, dokler se nisem bil prisiljen ustaviti zaradi male potrebe in je počasi izginil v daljavi. V tej noči me je dodobra znervirala tudi slaba oz. razkopana cesta v dolžini skoraj 8 milj, ki mi je še bolj poškodovala že poškodovane podplate in tudi zadnja plat je ni najbolje odnesla. Ne najboljše volje sem tako pripeljal do Kayente in nekje po 1000km dirkanja prvič legel k triurnemu počitku.