Kar se je začelo kot prijateljski klic sredi jeseni z vprašanjem "Hej stari, a bi se mi ti pridružil na Dirki okoli Slovenije?" in ne preveč odločnim odgovorom, da morda pa bi, se je torej končalo s triumfom in odličnim rezultatom, saj sva rekordno povprečno hitrost DOS-a dvignila s 30,4km/h na neverjetnih 32,8km/h! Ko sem pripravljal časovnico za najino dirko in sem res vse časovne postaje v mislih odpeljal po najboljših možnih močeh, sem prišel do povprečne hitrosti 32,2km/h. Tako je bila nastavljena tudi najina časovnica, načrtovani čas pa smo presegli za 40 minut.

Dnevi pred dirko so kot vedno minili v živčnosti, morda tokrat še malce bolj, saj je bil izziv dvojic nekaj novega za nas in se je na momente zdelo, da problemom ni in ni konca. V sredo so se zadeve začele postavljati na svoje mesto, kombi, ki smo si ga vendarle uspeli izposoditi, kot spremljevalno vozilo, naš avto kot sledno vozilo. Kolesa očiščena in označena za nočno vožnjo, lučke namontirane tudi na kronometrsko kolo (ja, tudi tega sem vpregel, da bi povprečno hitrost čimbolj dvignil na ravnejši odsekih trase), oprema za tekmovalca in ekipo BP, oprema CVS mobile za sledenje na Debitelovi strani nameščena, noge so se pa tudi unesle, ko sem se pred žrebom za start za urico zapeljal po Notranjskem. V četrtek še dolgo spanje, pa urica razpeljavanja, namenjena bolj živčkom kot nogam, kosilo in ura je bila kot bi mignil 5 popoldne, ko smo se odpravili na start. Za ekipo dan ni bil tako brezdelen, saj so morali še pripraviti oba avta, ju opremiti s sponzorskimi nalepkami in številkami, ter se odpraviti v Postojno na inšpekcijski pregled vozil. Tu je šlo po pričakovanju vse kot po maslu. Izkušnje pač tudi nekaj štejejo...

Za spremembo od solo vožnje se je bilo potrebno pred startom tudi malo ogreti, sploh zato, ker so najhujši konkurenti Bicikel.com Team startali 12 minut za nami in nikakor jim nismo hoteli dati možnosti, da nas ujamejo. Prvi del je bil kot naročen za kronometer, zato sem startal v popolni kronometrski opremi. Skrbelo me je le, kako bo potekalo prehitevanje počasnejših tekmovalcev, ampak izšlo se je skoraj idealno, le nekajkrat sem bil prisiljen upočasniti in se nekaj časa voziti za kolono, preden sem lahko prehitel. Kljub temu sem do Ilirske Bistrice dosegel povprečno hitrost 45km/h. Do prve časovne postaje Šmarje je šlo brez zapletov, razen nepotrebnega izgubljanja in izgube nekaj minut v Kozini. Ob podpisu na časovni postaji sem preveril čas in bila sva za 3 minute hitrejša kot moj najboljši čas iz 2012. Na postaji smo počakali še prihod konkurence in pomirjeni odpeljali naprej, saj smo kljub izgubljanju pridobili nekaj minut prednosti. Čakanje na vrhu Črnega Kala je pretrgal klic, da grabijo Iztoka krči in naj pridemo nasproti navzdol, da začnem svojo izmeno prej. Pričakali smo jih kake tri kilometre pod vrhom in malce zaskrbljen zaradi težav, sem pritisnil na gas do daske. Pred menoj je bilo še kar nekaj "tarč" v obliki posameznikov, noč je bila prelepa in preko hupserjev do Štanjela je hudo letelo. Na Predmejo smo Iztoka tudi malce razbremenili in drugo polovico klanca sem odpeljal jaz, nato pa še novi del trase od Cerknega proti Grahovem pri Bači. Do Vršiča je Iztok prišel malce k sebi in odpeljal ga je suvereno, malce sem mu v srednjem delu pomagal še jaz. Spust je bil spet Iztokov, saj smo morali mi hiteti v dolino, da pripravimo kronometrco za novi kronometer, tokrat do Jesenic. Letelo je tako, da spremljevalna ekipa ni imela časa pravi čas prehiteti in pripraviti Iztoka za naslednjo smeno, ampak sem sam podaljšal še proti Begunjam. Na Gorenjskem delu je bil  edini zaplet zaradi nepričakovanega dela na cesti, zaradi katerega je moral kolesar preskočiti gradbeno jamo, avto pa se je po konzultaciji z organizatorjem odpeljal po drugi trasi. Zaradi Iztokovih težav, mi je pripadla čast odpeljati vzpon na Šentursko goro in Črnivec, Iztok pa je prevzel vajeti na svojem terenu po Savinjski dolini in do Črne na Koroškem. Že na Sleme je začelo deževati in v novem kronometru nisem tako užival kot v prejšnjem. Kljub temu, da naju je precej namočilo in naju je nekajkrat ustavil rdeči semafor, sva proti Kamnici uspela spet malce povišati najino povprečno hitrost. Moj kronometrski del je kar uspel s 39,6km/h za 65 kilometrski odsek. Ni slabo za starega kozla na kozi, ane? ;)

Preko Moravskih toplic na Štajersko sem imel še nekaj možnosti preizkusiti svojo kronometrsko formo. 40km/h sicer ni več letelo, med 35 in 37km/h je bilo pa še vedno dovolj, da se je najina prednost pred Bicikel.com dvignila na preko pol ure. Na pavzi v Brežicah pa sem ob čakanju na Iztoka izvedel, da so nama bojda zmanjšali prednost za nekaj minut, kar je v meni prižgalo vse sorte opozorilnih lučk. Po lastnih izkušnjah se v teh zadnjih 200km dirke lahko spremeni še vse, na enem od DOS-ov sem namreč v tem delu zaradi astmatičnega napada izgubil dve uri prednosti pred Ratchobom! Pritisnil sem »Panic Button«, povedal ekipi kako se počutim (da so to prenesli Iztoku) in do Novega mesta je bil to kronometer iz ihte (ker se noge niso ravno več vrtele kot sem si želel). Iztok je več kot odlično prevozil vzpon na Vahto, kjer naju je začelo neusmiljeno zalivati z neba, temperatura pa je padla na 11°C. Kljub primernim oblačilom, me je na spustu z Vahte kar treslo, malce sem se uspel ogreti na hupserjih proti Črnomlju. Tudi preko Starega trga, Kočevja in Ribnice proti zadnji časovni postaji sva ga dobro pičila in tu nekje v sredini tega dela mi je sodelavec Jernej iz Črnomlja sporočil pomirjujočo novico, da je najina prednost že 1uro in 10minut. Yeah! Zmaga je bila praktično najina, midva pa sva ga vseeno gonila do konca, predvsem zato, da naju v dežju in mrazu ne bi preveč zeblo. ;)

Zadnjo postajo sva hotela prekolesariti skupaj, vendar so Iztoka malo pred Cerknico ponovno napadli krči in da ne bi izgubljali časa, smo ponj poslali spremljevalni kombi, sam pa sem se podal proti Postojni. Planinske ride so bile tokrat za zaključek DOS-a presenetljivo položne, lepo sem jih prevrtel, pozdravil številne navijače, ki so se zbrali kljub nalivu, pri tabli Postojna pa se mi je pridružil tudi Mely, da sva skupaj opravila triumfalni prihod v Postojno. Občutki so bili nori, še posebej ob izračunu ekipe, da sva mojo predvideno časovnico prehitela za kar 40 minut, s traso opravila v manj kot 37 urah in pol in dosegla neverjetno povprečno hitrost skoraj 33km/h (32,86 km/h)! Pred dirko si takega povprečja nikakor ne bi upal napovedati.

Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem sponzorjem, ki so nam omogočili tekmovanje in članom ekipe, ki so več kot odlično opravili svoje delo: Miran, Andrej, Darja, Irma, Jože, Igor, Borut, Miha in Dejan – tisočkrat hvala! Še en krog prosim...