Glavni cilj je bil preizkusiti pripravljenost 11 mesecev pred naslednjim velikim ciljem - RAAM 2013. Letos sem namreč v juniju na trnih spremljal dirko in boj Strasserja in Schocha za zmago, kar mi je povedalo, da mi motivacije za dirkanje še ne manjka. Takoj po dirki sem se tako odločil, da se naslednje leto še enkrat podam v boj za zmago na deseto obletnico moje prve udeležbe leta 2003. In takoj po RAAM-u se je v bistvu začelo moje pripravljalno obdobje na dirko naslednje leto. Cilj za RAO 2012 je bil torej odpeljati dirko na vso moč in (poleg zmage seveda) kar čimveč popraviti rekord proge, ki je bil do letos okoli 34 ur. Postavil sem si zelo samozavestno časovnico s predvidenim časom vožnje pod 32 urami, torej s popravkom rekorda proge za kar dobri dve uri, za vsak slučaj pa še t.i. »sanjsko« časovnico, končati v času pod magično mejo 30 ur.

Zaradi pomanjkanja dni dopusta (nekaj ga pač mora ostati tudi za na morje z družino), sem si lahko privoščil bivanje v ZDA le slab teden dni, zaradi finančnih omejitev, pa sem se preko luže podal popolnoma sam, brez spremljevalne ekipe. Pa ne da bi me to skrbelo, za spremljanje sem bil dogovorjen z lanskima članoma ekipe RAAM 2011 Timom in Shawnom, zaradi dolžine dirke pa se nam je pridružil tudi njun kolesarski kolega Dan. Pot v ZDA se je končala vse prej kot po pričakovanjih, saj so mi na poti izgubili oba kovčka prtljage, torej enega s kolesom in delom športne prehrane in drugega z vso ostalo opremo in prehrano za dirko. Pa ne samo to, zaradi čakanja na izgubljeno prtljago v New Yorku, sem zamudil povezovalni polet v Seattle in moral prespati kar na tleh na letališču JFK. Zaradi strahu, da bi šel na tako dolgo (in drago) pot in se nato ne bi mogel udeležiti dirke, smo takoj sprožili akcijo »kdo mi posodi kolo?« in odziv ameriških prijateljev je bil takojšen. Do mojega prihoda v Seattle so se javili že trije, ki bi posodili moji velikosti primerno kolo in ko me je Tim prišel iskat na letališče, je s seboj že imel izposojeno kolo Davea Prestona. Najlepša hvala vsem za prijaznost, posebej Dave-u, njegovo kolo je bil Trek Madone v odličnem stanju in kar je najlepše, perfektne velikosti zame.

Ko sem na letališči v Seattlu prijavil izgubljena kosa prtljage, sem k sreči izvedel, da je en kos že na poti iz Pariza in lahko sem si samo želel, da bi bilo to kolo. Voziti z izposojenim kolesom 800+ km dolgo dirko, se namreč zelo verjetno ne bi končalo brez kakšnih posledic. Moje molitve so bile uslišane, po vrnitvi s kosila naju je na letališču čakal kovček z mojim GIANT TCR Advanced SL. Priznam, da se mi je odvalil kar precejšen kamen od srca. Po prihodu na start v Hood River, Oregon, smo se dobili z organizatorjem Georgom Thomasom, ki nas je predstavil družini Thomsen, ki so bili tako prijazni, da so nam ponudili prenočišče pred in po dirki.

Kar se tiče dirkaške opreme, imam k sreči še iz UCI tekmovalnih časov navado, da v nahrbtniku, ki nikoli ne zapusti mojih rok, nosim vso potrebno opremo za start dirke, torej čelado, očala, dres, spodnjo majico, hlače, nogavice in sprintarice. Torej osnovno sem imel, potrebovali smo še nekaj zadev za mraz ponoči in za morebitni dež. Takoj naslednje jutro, dan pred dirko, smo se podali v kolesarsko trgovino in nepredvideni izdatki za dirko so se precej povečali, saj sem si moral kupiti dežni anorak, rokavčke, kolenčnike, brezrokavnik, hlače (za trening) in kar nekaj dodatne prehrane, saj je bilo v kovčku za kolo samo kake dve tretjini potrebnih gelov za dirko, praški za pijačo pa so bili vsi izgubljeni.

Po nakupu sem se oblekel v opremo (Tim mi je posodil dres za trening) in se podal na spoznavanje prvega dela trase. Seveda sem si želel bolj razpeljavanja in aktivacije mišic – idelna bi bila ravnina, ampak trasa se je že od starta izkazala za zelo težko – v 55km sem premagal kar 1.200m višincev. Po dveh urah sem imel dovolj, vsedel sem se v avto in z ekipo smo si pogledali še zadnji del trase, za slučaj da bi se dirka odločala v finišu. No, zadnji vzpon proti Mt. Hoodu se mi je v avtu zdel prijetno položen, predstavljajte si moje presenečenje in jezo, ko sem se pred koncem dirke zagrizel v klanec, na momente strm krepko preko 10%...

Pa ne prehitevajmo! V petek popoldne smo opravili še inšpekcijo vozil in kolesa, povprašali kolesarje za izposojo kakih zimskih rokavic in očal za ponoči. Rokavice mi je kasneje posodil eden izmed največjih konkurentov Chris Ragsdale, očal pa nihče ni imel viška, tako da sem si po nasvetu fantov iz ekipe v Wall Martu privoščil precej poceni očala za streljanje firme Winchester in to za samo 7$. Tu smo opravili tudi nakup pijače in hrane zame in ekipo, precej zgodaj pa smo se odpravili spat. Vstati je bilo potrebno že pred 4.uro zjutraj, saj smo morali biti na startu dirke pol ure pred startom, torej ob 4.30h. Sam sem se zbudil že pred zvonenjem budilke, okoli 3.30h, si hitro pripravil zajtrk, se javil domačim in se začel oblačiti za start. Ob 4h so se mi pridružili fantje in po hitrem zajtrku, smo se odpeljali v Hood River. Tam je bilo že živahno, ekipe in kolesarji pa v prijetnem vznemirjenju. Startali smo točno ob 5-ih in prvih 12 milj prevozili v skupni vožnji, t.i. paradi pod vodstvom Georgea samega. Ta čas sem izkoristil za pogovor z nekaterimi, najprej s Chrisom, najdlje pa s Seano Hogan, ki je ena izmed mojih idolov iz časa, ko sem se z RAAM-om še spoznaval, predvsem preko video posnetkov. Seana je namreč najuspešnejša ženska v zgodovini RAAM-a, s kar šestimi zmagami. Tudi v absolutni konkurenci je prišla zelo visoko, mislim da najvišje na četrto mesto. Kar me je pri ogledu starih videov najbolj impresioniralo pa je bil njen noro hitri začetek, po katerem je bila znana in na enem od teh RAAM-ov je najboljši moški niso uspeli prehiteti vse do konca Skalnega gorovja! Po nekajletnem premoru se je v lanskem letu vrnila v ultra-kolesarske vode, popravila svetovni rekord žensk v 24-urni vožnji in naslednje leto ima v načrtu vrnitev na RAAM. Torej imava kar precej skupnega, lepo se je bilo malo pogovoriti. Na žalost je Seana še v paradnem startu zaradi težav z verigo padla in poškodba se je kasneje izkazala za prehudo za zaključek dirke.

Po uradnem startu se je na čelo postavil Mick Walsh, za njim Chris Ragsdale, za njim pa jaz, saj se mi je pred dirko zdel najnevarnejši nasprotnik. Ker smo se prvih 34 kilometrov vozili brez spremstva svojih ekip, nikakor nisem hotel tvegati kakšnega izgubljanja in sem se raje vozil za lokalnimi fanti. Poleg tega sem želel enkrat za spremembo začeti bolj konzervativno in videti ali lahko na ta način končam močnejši kot običajno. Kot sem že povedal, je bil teren že od starta precej težak in kmalu smo ostali sami v vodstvu, ko sem pogledal nazaj sem videl, da nam sledi le še eden izmed konkurentov. Ker tempo še ni bil prehud, sem na enem od spustov opravil malo potrebo in takrat me je zasledovalec prehitel. Izkazalo se je, da je to Brian Eckart, za katerega sem tudi po rezultatih pričakoval, da bo eden izmed kandidatov za stopničke. Tempo je bil kar prijeten, kljub temu pa sem v vzpone opazil, da Brian malce izgublja kontakt s prvima dvema. Nisem sicer vedel ali se morda zadržuje oz. vozi po pulzu, kljub temu sem ga pri sebi odpisal kot verjetnega izzivalca v boju za zmago.

Nekako sem si zadal, da bom poskusil prevzeti vodstvo po prvi časovni postaji, na prvem daljšem vzponu. Presenetljivo pa so se v mestu Dufur vsi trije pred mano ustavili, pravzaprav sta Mick in Chris že obrnila na cesti, češ da smo zavili napačno. Sam pa sem bil iz petkove spoznavalne vožnje prepričan, da smo na pravi poti, tako da sem prevzel vodstvo. Nadaljeval sem s sebi všečnim tempom in ko sem po dveh klančkih ocenil situacijo za sabo, sem videl, da so vsi trije kar precej daleč za mano. Seveda mi je to dalo voljo, malo bolj sem pritisnil na pedala in ob poznavanju terena sem kar lepo preletel naslednjih nekaj špic. Po prehodu prve časovne postaje sem izvedel, da vodim 7 minut pred Chrisom in eno več pred Brianom. Nenehni vzponi so se nadaljevali še cel dan oz. kar celo dirko. Na mojo žalost je bila okolica kar precej drugačna od mojih pričakovanj. Namesto neskončnih gozdov, ki sem jih pričakoval, so bile okoli nas planjave posušene trave, nekateri deli so bili sicer lepo posejani z žitom, dreves (in sence) pa ni bilo na spregled vse do večera. Ti deli so me nekako spominjali na Kansas, s tem da je bil teren veliko bolj razgiban. Nekako kot bi ceste z nakloni Misurija postavil v okolje iz Kansasa. Kar je bilo daljšh vzponov, so bili kar vklesani v skalovje, vročina pa je popoldne narasla tudi do 36°C! Moja povprečna hitrost je bila po prevoženih 300km celih 30km/h in to navkljub 5.000m višincev. Med tretjo in četrto časovno postajo sem dobil novico, da je Eckart »made a move on me«, kar pomeni naj bi napadel mojo prednost. Ko sem po dirki pregledoval čase s časovnih postaj mi je postalo jasno, da je v tej časovni postaji samo preprečil povečevanje moje prednosti – s 27 minut je le-ta narasla »samo« na 29 minut. Ker tega točnega podatka nisem imel, me je seveda malce zaskrbelo in še bolj sem napadel naslednje vzpone.

Pozno popoldne sem snel bele rokavčke Skins, ki ne samo da nudijo kompresijo, ampak tudi ščitijo pred soncem in celo hladijo v hudi vročini, posebej, če jih malce namočiš z mrzlo vodo. Zaželel sem si namreč začutiti malo hlada na koži in prav prijetno je bilo naslednjih nekaj spustov. Prav v tem času smo prišli tudi v predel gozdov in ravno sem začel malo bolj uživati v pokrajini, ko se je začela spuščati noč. Pred enim od spustov sta ekipo ustavila sodnika, ki sta jih oz. nas samo opozorila na nevaren spust s slabo cesto. Ta spust sem seveda prevozil bolj počasi, kar se je izkazalo za pametno, saj je bilo na nekaterih ovinkih precej posutega peska. Nadaljevanje je bil edini bolj ali manj ravni del trase proti Fossilu, od te časovne postaje pa eden izmed najtežjih delov na trasi z zelo strmimi in dolgimi klanci. Ne vem ali je k temu pripomogla tudi tema zaradi katere sploh nisem mogel videti kako dolg bo še klanec, vsekakor je bil ta del med najtežjimi na dirki. Tudi zaspan sem že postajal, posebej sem si zapomnil en daljši spust, na katerem sem nekajkrat že zakinkal na kolesu, zato sem ekipo hitro prosil za tableto Guarane. Nekateri spusti so bili že zelo mrzli, zato sem se na enem od vrhov ustavil za 5 minut, da si oblečem brezrokavnik, tople rokavčke, kapo in zimske rokavice. To je bil edini postanek na dirki. Priznam, da me je do jutra nekajkrat še pošteno zazeblo (fantje so mi povedali, da je bila minimalna temperatura 10°C), vendar nisem hotel več izgubljati časa s preoblačenjem, pa tudi prav veliko izbire nisem imel več... ;)

Med dirko samo sem dobil le še informacijo, da je Eckart odstopil iz neznanega vzroka, kasneje pa fantje na moja vprašanja o zaostanku Ragsdale-a za mano niso znali odgovoriti. Le organizator dirke mi je ob prehitevanju ponoči odgovoril, da je moja prednost že preko ene ure. Ker se na ultra-kolesarski dirki lahko hitro kaj zalomi, prednost pred zasledovalci pa je bila bolj ali manj neznana, nisem hotel popustiti vse do cilja. Moja ura je sicer govorila, da bom izboljšal tudi svoj sanjski rezultat in se spustil precej pod 30 urami, ampak čakal me je še zadnji vpon proti Mt. Hood-u. Ta me je precej negativno presenetil, saj sem bil s petkovega ogleda z avtom prepričan, da je položen in ne predolg. Kaka zmota! Vlekel se je kot čreva in to v stopnicah, torej zelo strm del in nato položnejši del, spet strm, pa položen in tako dalje v nedogled. Za vsako strmino sem bil prepričan, da je vrh klanca, pa se je vsaj še petkrat izkazalo, da klanca še ni konec. To je bil tudi edini klanec na dirki, ko sem moral uporabiti prenos 34-25. K temu je verjetno pripomogla utrujenost, prav gotovo pa huda bolečina v obeh stopalih, ki se je nekajkrat nakazala že ob nočnih vzponih. Na Mt. Hood me je preparala tako močna bolečina, da nisem mogel pritisniti niti stoje, niti sede, k sreči me nikoli nista zaboleli obe stopali naenkrat. Pravzaprav je bilo tako boleče, da sem se edinkrat na dirki želel ustaviti, se usesti in si zmasirati stopala. Kljub vsemu sem raje potrpel, tudi zaradi tega, ker nikakor nisem hotel izpustiti prilike prevoziti dirko pod 30 ur za 840km.

Tudi muke imenovane Mt. Hood je bilo enkrat konec, sledil je prelep in noro hiter spust (max. hitrost 82km/h), ki je bil žal tudi zelo mrzel. Brez rokavčkov in brezrokavnika, ki sem jih slekel že pred klancem, me je navzdol kar precej treslo, na momente so zašklepetali celo zobje. V zadnjih kilometrih pred ciljem je malo poskusil ponagajati še kontra oz. stranski veter, a bližina cilja je pomagala premagati tudi to. Cilj pred Best Westernom Hood River Inn hotelom sem prečkal ob 10.29 in torej dosegel nov absolutni rekord proge, 840km z 12.400m vzponov sem prevozil natančno v času 29 ur 26 minut in 11 sekund in izboljšal rekord proge za dobre štiri ure. Drugi je dirko končal Chris Ragsdale z zaostankom dobrih 5 ur in pol, še nekaj več pa je zaostal tretjeuvrščeni Italijan Alessandro Colo.

Dosežena je še ena zmaga in prestavljena še ena meja. Najlepša zahvala gre mojim sponzorjem ter spremljevalni ekipi v sestavi domačinov Shawn Urban, Tim Melum in Dan Davis, ki so svoje delo opravili odlično. Hvala vsem!