Najmanj uro sem previsela na telefonu in našla avtodom v San Diegu. Po nasvetu izposojevalnice, da bo cenejše, če izvedemo najem preko agencije, kličem nazaj agencijo, ki mi je že sama “iskala” avtodom. Cena je bila res nižja in veselje je kmalu splahnelo, ko smo ugotovili, da je možno plačilo samo s kreditno kartico, mi pa nismo imeli dovolj limita. Tudi to smo uredili. Ker je bilo delovnih ur že konec, smo morali počakati do jutra, na potrditev. Zjutraj pa maila ni in ni bilo. Pa ponovno na telefon, spet druga agentka in spet cel postopek okoli in na koncu izvem...avtodoma ni več.
Ne bodi ga len, treba je nekaj narediti. Minute so tekle, najin odhod nazaj na start se je bližal. Kličem še zadnjo možno varianto in tokrat res dobim prijazno gospo, ki mi v petih minutah najde dve varianti in to še cenejši, poleg tega je bilo potrebno plačati samo rezervacijo in ne celotnega zneska. Ju-hu...imamo avtodom. Kar nisem mogla verjeti, niti to, da še nimamo šoferja za nazaj nas ni skrbelo...ker na koncu je res vse dobro. Ampak pazi to, to še ni bil konec.
Po treningu in prijetnem druženju z Valeriom, sva se z Markotom iz rekordnih 51 stopinj celzija odpeljala v Los Angeles, kjer sva po dobrih dveh urah vožnje pristala pri 17 stopinjah. Komaj sva se dovolj hitro dokopala do toplih oblačil. Hitro sva se spravila v posteljo, ker naslednji dan naju je čakalo kar nekaj dela. Prvo je bilo na vrsti spremljevalno vozilo. Da, to je tisti kombi zgoraj na sliki. Da, res je to. "Žal" nisva imela izbire pri dizajnu, ampak sporočilo je jasno.
Prevzemno mesto za avtodom je bilo kakšnih deset kilometrov stran, ampak sva kar hitro prispela. Seveda, sem bila še kar malo skeptična, ampak vse je bilo OK. Dokler ni bil ponovno problem s kartico. Potegne prvič, potegne drugič, potegne tretjič. Delno plačilo je šlo skozi. Kaj pa ostalo? Verjeli ali ne, gotovine niso sprejemali. Kaj pa zdaj? Takrat pa zaslišiva “hello Irma in Marko!” in na drugi strani sobe, prijatelj Martin Dressman. Seveda je tudi on za svojo ekipo prišel iskat avtodom, je namreč šef ekipe Franza Preihsa. Še preden sva mu razložila situacijo, je že potegnil svojo kartico in naju rešil zagate. Ostala sva brez besed. Ampak res je malo smešno, da ti taka tehnična malenkost, zakomplicira do konca. Tako se je konvoj Love-avta in avtodoma odpravil proti startu, kjer so naju že čakali člani ekipe. Ti so po razburljivem letu in zamudi zaradi gorečega aviona...ne njihovega, že malo odspali in opravili nekaj nakupov.
Končno je prišla ekipa skupaj! Danes se je naredil predvsem plan dela za jutri, saj bo potrebno kar nekaj pridnih rok, da se bo vse postavilo na svoje mesto.
