Iz omenjenega razloga in ker vem, da sem v osnovi lahko vsaj tako hiter kot konkurenti, če ne celo hitrejši (kar nenazadnje dokazujejo moji svetovni rekordi), sem se že na zadnjih dveh RAAM-ih (2009 in 2011) odločal o tem, da bi se dirke lotil na način Dannyja Chewa, zadnjega, če ne edinega človeka, ki je RAAM zmagal z obsežnimi tremi urami spanja dnevno. K temu me je spodbujal tudi Danny sam, češ da sem gotovo dovolj hiter, da konkurente polovim nazaj. Tudi moje časovnice v letih 2009/11 so bile nastavljene na 3 ure spanja, a se to žal nikoli ni uresničilo. Zakaj ne? Ker sem v prvih dneh vedno dirkal med prvimi ali bil celo v vodstvu do prvega spanja, potem pa mi tekmovalna žilica ni dala miru, da bi konkurentom kar tako prepustil uro in pol ali celo dve uri prednosti. Ko sem postajal bolj počasen in izgubljal še več časa, smo spanec raje še skrajšali, da bi se približali vodilnemu in se oddaljili od zasledujočih. Popolni kavelj 22 torej… Ko sem po RAAM-u 2011 govoril z Markom Pattinsonom, ki uporablja enako taktiko spanja in ko sem primerjal povprečne hitrosti po dnevih, sem vedno bolj prihajal do spoznanja, da je to prava taktika zame.

Letos se je temu spoznanju pridružilo še moje zaskrbljujoče zdravstveno stanje pred dirko. Le-to je bilo idealno za to, da omenjeno taktiko 3-urnega spanja končno spravimo v življenje. Logika je bila, da damo telesu nekaj več časa za regeneracijo, ker sem še precej čutil posledice bolezni. Nad tem kar smo spoznali, smo bili vsi nadvse presenečeni. To je bil moj prvi RAAM, na katerem sem bil povsem priseben skozi celotni potek dirke, vse do cilja. In ne samo to! Kansas, mojo do zdaj najbolj osovraženo zvezno državo, sem odpeljal kot pravi profi, skoraj brez postanka (razen zaradi dežja) in z najvišjo povprečno hitrostjo med vsemi nastopajočimi na dirki. Posledica tega je bil tudi osvojen naslov najboljšega kolesarja na ravnicah (King of the Preries). V tem dnevu sem se prepričal o smiselnosti 3-urne taktike spanja in prepričan sem bil, da bom uspel ujeti najmanj Gulewicza in Wyssa pred seboj. Žal me je v naletu doletela najtežje obvladljiva in verjetno najbolj boleča poškodba na RAAM-u – odprla se mi je rana na zadnjici in le članici ekipe Joni in njenim izkušnjam se lahko zahvalim, da sem v takem stanju dirko sploh lahko končal.

Še ena izkušnja več, ki mi bo pomagala pri naslednjem RAAM-u. Prepričan sem, da se lahko zdrav tudi ob takem režimu spanja spustim pod čas 8 dni in pol, če se prav vse poklopi, pa morda celo bližje osmim dnem, kar bi me ponovno postavilo v boj za tako željeno zmago.

Vse kar rabim je zaupanje vase in nekaj dobrih sponzorjev…