Pa še na kratko o zgodovini PBP:

Prvič se je dirka Pariz-Brest-Pariz odvila daljnega leta 1891, kar 12 let pred prvim Tour de Francem. 1.200 km dolga dirka je najstarejša cestna kolesarska dirka, ki se danes še vedno odvija v rednih intervalih – vsaka štiri leta. Začne se na SV strani francoske prestolnice, potuje 600 km do pristaniškega mesta Brest in se vrne po isti trasi. 90-urni časovni limit poskrbi za to, da le dobro pripravljeni in dovolj srčni kolesarji zaslužijo prestižno medaljo »PBP Finisher« in njihovo mesto je vpisano v veliko knjigo vseh, ki so prevozili dirko od njenega začetka do danes. Od začetka je bila dirka namenjena kolesarjem profesionalcem, v sredini 20. stoletja pa se je razvila v »randonnee« oz. »brevet« z merjenjem časov za najboljše kolesarje amaterje oz. rekreativce.

Leta 1891 je bila organizirana ekstremno dolga dirka Bordeaux – Paris, ki je s svojimi 572 km povzročila velik interes publike in prodaja časopisov v dneh pred in po dirki je zrasla v nebo. Urednik časopisa Petit Journal g. Pierre Griffard, tudi sam kolesarski navdušenec, se je odločil organizirati še težjo dirko in za poletje 1891 je bila napovedana dirka PBP dolga 1.200 km. Vsak od kolesarjev je lahko imel pomoč desetih plačanih pomočnikov, ki so bili razporejeni po progi (le redki dobro sponzorirani tekmovalci so si to pomoč lahko v resnici privoščili). 6. septembra 1891 se je 206 hrabrih kolesarjev podalo v neznano, saj so mnogi govorili, da človeško telo ne bo preneslo takega napora. Prvi je med legende PBP vstopil zmagovalec Charles Terront po 72 urah vožnje. Skoraj polovica udeležencev je dirko zaključila v naslednjih dnevih. Poleg denarnih nagrad do 17. mesta, so vsi, ki so dirko končali, prejeli spominsko medaljo z vgraviranim imenom in časom.Tako je bila rojena legenda PARIS-BREST-PARIS.

Naslednje dirke so se odvijale vsakih 10 let, kar naj bi odražalo tudi težavnost dirke same. Dirka se je odvila še v letih 1901, 1911, 1921, 1931, 1948 in 1951. Zmagovalec druge dirke leta 1901 je bil Maurice Garin, ki je kasneje zmagal tudi prvi Tour de France v zgodovini leta 1903. Z drugo dirko so se tekmovalcem – profesionalcem pridružili tudi amaterji oz. rekreativci. Le-tem pa so leta 1931 prepovedali start, zato je vstopil Audax Club Parisien – ACP (ki še danes organizira dirko) in je organiziral 1.200 kilometrski »brevet« oz. preizkušnjo za amaterje. Zanimivost dirke profesionalcev tega leta je, da se je koncala s sprintom peterice izmucenih kolesarjev na velodromu v Parizu, ki ga je dobil Avstralec Hubert Opperman. Tega leta je PBP koncala tudi prva dama in sicer gdč. Paulette Vassard s časom 93 ur. Konkurenti ACP Union des Audax Parisiens (UAP) so en dan kasneje organizirali randonneur PBP, v katerem se je vozilo stalno v eni skupini - po principu vsi za enega, eden za vse. Skupina je prispela v Paris 85 ur po startu. UAP je organizirala PBP Audax vsakih 5 let po letu 1951.

Leta 1951 je bilo zadnje leto, ko je bila PBP organizirana kot dirka za profesionalce. Kljub deževnemu vremenu je bila dirka zelo hitra, saj se je veter v hrbet ob prihodu prvih v Brest obrnil za 180° in nazaj grede so kolesarji imeli ponovno veter v hrbet! Zmagal je Francoz Maurice Diot s časom 39 ur, po tem, ko je v predmestju Pariza galantno počakal menjavo kolesa konkurenta Mullerja in ga na velodromu Parc des Princes odsprintal za nekaj cm. Po letu 1951 je bilo še nekaj poskusov organizirati dirko profesionalcev, vendar je bil interes le-teh vse manjši zaradi večje lukrativnosti sezone Post Tour kriterijev v Franciji in drugih kolesarsko razvitih državah Evrope.

Tako je Audax Club Parisien nadaljeval z organiziranjem »randonneurske« preizkušnje, ki je bila organizirana v letih 1934, 1948, 1951, 1956, 1961, 1966, 1971, 1975, 1979, 1983, 1987, 1991, 1995, 1999 in 2003. V letih 1961, 1966 in 1975 so se zgodile nesreče s smrtnimi žrtvami, zato se je organizator odločil, da zapusti staro traso po »Veliki zahodni cesti« N12 in nastala je današnja trasa dirke po bolj mirnih podeželskih cestah, ki pa je bolj hribovita. Leta 1979 so uvedli še eno novost – kvalifikacije za PBP, na start se je lahko podal le kolesar, ki je v istem letu opravil s serijo Super Randonneur (breveti 200, 300, 400 in 600km). Start so zaradi gneče na cestah prestavili iz osrcja Pariza v predmestje St. Quentin-En-Yvelines, čas starta pa iz istega razloga v nočne ure. PBP je postala najbolj množično obiskana tovrstna preizkušnja na svetu – v letu 1999 je bilo 3.573, v 2003 pa kar 4.184 udeležencev iz 25 držav, prvič je bilo število tujcev vecje od števila sodelujočih Francozov. Cilj je doseglo kar 85,2 % udeležencev. Leta 2015 je bilo udeležencev že več kot 6.000!

Kljub temu, da so se mnoge okoliščine spremenile skozi leta, izziv ostaja isti, kolesar na svojem kolesu poskuša doseči nemogoče – kar najhitreje prevoziti 1.200km v borbi s kilometri, dežjem, vetrom, pripeko, vzponi in spusti. Dirka je vsekakor ekstremno težka in ni prav za vsakega. Zato pa vsak PBP postreže s svojimi zgodbami o pogumu, zlomu in zmagi nad samim sabo in od tod tudi legendarni status dirke.

Vir: WIKIPEDIA