Marko je bil na prologu drugi in si tako priboril drugo startno pozicijo. Kljub temu, da je startal v kategoriji Masters, je bil bolj pozoren na tekmece v mlajši kategoriji, saj je čutil da se bo lahko z njimi boril za generalno zmago ali vsaj stopničke. Po nekaj etapah je neposredne konkurente pustil zadaj, favorit za generalno zmago Ralph Disseviscourt - Dizzy pa ga je dohitel nekje pred drugo kontrolno točko in do prvih klancev sta kolesarila skupaj oz. s 50 m razmika, kot to dovoljujejo pravila. Zaradi težav s prednjo lučjo je tu Marko zaostal in v prve alpske prelaze se je Dizzy počasi začel oddaljevati. Tudi vreme se je začelo spreminjati iz sončnega in vročega v oblačno, močan veter in na Oberalp Pass je že začelo deževati. To je pomenilo nekaj več postankov in malo manj uživancije v vožnji. Ker je Dizzy povečal prednost že na dobre pol ure, se je pozornost Markove ekipe usmerila na zmago v svoji kategoriji, kjer mu je nevarno dihal za ovratnik Avstrijec Eisenbraun. Od sredine dirke do dve postaji pred ciljem je prednost nihala med 4 in 10 minut, potrebno je bilo pošteno pritisniti na pedala. Marko je uspel povečati vodstvo in zmagal s prednostjo pol ure pred Eisenbraunom. Cilj je dosegel v 38 urah in 43 minutah in povprečno hitrostjo 26,4 km/h.
Končna razvrstitev je bila:
Tortour Masters
1. Marko Baloh (Slovenija) 38h 43min
2. Johann Eisenbraun (Avstrija) 39h 13min
3. Peter Trachsel (Švica) 49h 03min
Tortour generalno:
1. Ralph Diseviscourt (Luksemburg) 35h 35min
2. Simon Ruff (Švica) 36h 05min
3. Urs Zimermann (Švica) 38h 22min
4. Marko Baloh (Slovenija) 38h 43min
Marko pravi: »To je bil že moj deseti zaporedni nastop na Tortour-u, ki je gotovo najbolje organizirana dirka v ultra-kolesarskem koledarju. Zahvaljujem se organizatorjem za posebno priznanje ob tem dosežku. Po nekaj letih nastopov v ekipi dobrodelne organizacije Laureus in lanski zmagi na krajši razdalji imenovani Challenge, sem se letos ponovno odločil za nastop na najdaljši izvedbi. Predvsem sem si želel primerjati občutke in svoj čas z nastopom na prvem Tortouru leta 2009. No, dobra novica je, da sem pri 50+ letih še vedno sposoben dirkati tudi z mladimi, slaba pa ta, da me vse večkrat nekaj teh mladih prehiti. Šalo na stran, povprečna hitrost je bila sicer nekaj nižja kot leta 2009, ampak trasa je bila neprimerno težja, s štirimi 20-25% klanci dodanimi predzadnjo etapo dirke. Z nastopom sem zelo zadovoljen, zagotovo se bom na Tortour še kdaj vrnil. Zmaga mi veliko pomeni in je dobra popotnica za konec sezone, kjer me čaka še nastop in branitev naslova svetovnega prvaka v 24-urnem kronometru. Nato pa začetek priprav za sezono 2019, v kateri se bom ponovno vrnil na dirko vseh dirk v ultra-kolesarstvu - Dirko preko Amerike (RAAM).«
