Na dan 8. – 9. oktober 2010, bo Marko poskusil popraviti svetovna rekorda v 24-urnem kronometru in najhitrejših 1.000km na zaprtem velodromu. Markov veliki cilj je premagati magično bariero 900km v 24 urah in prekolesariti 1.000km v manj kot 28 urah. Rekordna poizkusa bosta potekala po pravilih in pod budnimi očmi sodnikov dveh organizacij - Ultra maratonske kolesarske organizacije (UMCA) in Guinnessove knjige rekordov.
Na letošnji Tortour sem se podal z željo obraniti lansko zmago, čeprav sem vedel, da bo ob hudi konkurenci na čelu z Juretom to veliko težje kot lani. Samozavesti mi ni manjkalo in prepričan sem bil, da sem sposoben tudi zmagati, če se mi na dirki vse poklopi. V upanju, da sem tega sposoben tudi sam, sem pred dirko napovedal, da bo za zmago potrebno Švico obkrožiti v manj kot 36 urah.
Tako, bližamo se zadnji časovni kontroli, kamor bomo prišli malo čez tretjo uro. Marko je spremenil svojo napoved dan pred dirko, da bo potreboval 37 ur na 36 ur, kar mu je tudi uspelo. Hitreje žal ni šlo, vendar smo vsi z doseženim zadovoljni. Čestitamo Juretu za zmago in odličen čas.
Hvala ekipi za odlično delo in upam, da ste bili zadovoljni s poročanjem. Seveda se še javimo tudi po cilju, prav tako pa bo čez nekaj dni sledilo Markovo poročilo.
Noč je srečno za nami in ni prinesla nič novega. Vrstni red je enak, samo razlike so se povečale. Marko je še vedno drugi, eno uro za Juretom in tri ure pred Samtlebenom.
Prva kraljevska polovica je za nami po slabih 18ih urah. V tem delu je Marko prekolesaril vse velike prelaze, nazadnje Nufennenpass. Poleg tega, da je bil to najvišji vzpon, smo bili deležni tudi dežja, megle in nizkih temperatur. Pred spustom se je Marko preoblekel in malo pogrel, ter se veliko boljše volje pognal v dolino. Seveda ne preveč, ker je bilo cestišče mokro. Počasi se že tudi noči.
Izvedeli smo tudi, da je zaradi zdravstvenih težav odnehal naš najbližji zasledovalec Ratschob, tako da je prednost pred tretjim zdaj slabi dve uri. Zaostanek za Robičem pa je najbrž že več kot pol ure.
Še en veliki vzpon je za nami, prevozili smo Oberalpass. Spet se je pojavil veter, kam drugam kot v prsa in nekaj dežnih kapelj. Spust nam je zaprl ušesa, kar skušamo rešiti z raznoraznimi prijemi. Ekipa si z nasveti pomaga tudi med sabo ne skbimo samo za Markota.
Zdaj se bližamo že St.Gotthardu, temperatura ponovno pada, tako da se kar pridno oblačimo. Trenutno se spominjamo lanskoletnega obiska naših prijateljev, ki so nam sem pripeljali palačinke. Letos je režim prehrane malo drugačen, vendar ekipa se jih ne bi branila.
Za nami je že 12 ur vožnje in naredili smo okoli 380 km, kar je dobra tretina dirke. Premagali smo še en prelaz Julierpass, do katerega smo prišli preko Silvaplana, ki ponuja za spremljevalce lep pogled na jezero, za tekmovalce pa grizenje kolen.
Na poti proti Davosu smo za ovinkom zagledali drugouvrščenega Ratschoba in ga do vrha Fluele ujeli in prehiteli. Seveda nas je na poti v dolino na rdečem semaforju zaradi dela na cesti ponovno ujel in z vratolomnim spustom prehitel.
Naredil se je dan, vendar malo prepozno, da bi videli jezero mimo katerega smo se vozili, opazili smo samo ladjice v marini ob cesti. Trenutno se nahajamo na tretjem mestu pet minut za vodilnima Ratschobom in Robičem.