.:: Kvalifikacije ::.






















Kvalifikacije za RAAM

Ko me je klub (spet!) pustil na cedilu, saj mi niso bili pripravljeni pomagati pri organizaciji podiranja državnega rekorda v vožnji na 24 ur (in istočasno postavljanja kvalifikacije za RAAM), smo se s prijatelji odločili, da se tega lotimo sami. Ker sem toliko časa čakal na odločitev kluba, je že zmanjkovalo časa. Bil je že konec avgusta, dan je bil čedalje krajši, pa tudi noči so postajale vse hladnejše, kar pri takem podvigu ni brez posledic. Torej, ali gremo takoj, ali pa lahko kar pozabim na Ameriko naslednje leto??

Odločili smo se za 9. in 10. september in prosili Boga, da nam nakloni lepo vreme. Seveda je bilo premalo časa, da bi dobili kakšnega sponzorja, ki bi podvig podprl finančno, zato sva se z Irmo odločila, da bova rekord financirala kar sama. K sreči nam je z materialom pomagalo nekaj podjetij: TWINLAB s športno prehrano, Dolenjske pekarne s prigrizkom (kruh, rogljiči) zame in za ekipo, Pivovarna Union s pijačo (Sola, Zala, Radler), ČUK Idrija s kolesarsko opremo, Oakley z očali, DEBITEL je posodil tri telefone, poravnali so nam tudi stroške pogovorov za ta vikend, lokalna televizija TV Novo mesto pa je posodila kombi (in seveda snemalca, ki je posnel kratko reportažo).

V pripravljalnem obdobju nisem delal nič posebnega, naredil pa sem tri treninge po 300 ali več kilometrov. Tu se ni dogajalo nič posebnega, razen da sem prvič precej "zatrokiral". To je kolesarski izraz za to, da tako izprazniš energijske rezerve, da se komaj še premikaš po cesti (namesto 30-35 km/h, se s težavo voziš ~20km/h). Našel bi se še kakšen posrečen izraz za to stanje, kot so da "zakvačkaš", "te pribije", "se zakomiraš", ipd. To je bila dobra šola za to, da sem naslednjič jedel in pil raje preveč, kot premalo, in sem na treningu brez problema prevozil tudi 320 kilometrov, s povprečno hitrostjo okoli 31 km/h. Ker sem prvo polovico leta treniral premalo, gotovo nisem bil tako dobro pripravljen kot bi lahko bil (in kot bom za RAAM!), zato sem pa računal na staro zalogo, torej več kot 400.000 kilometrov prevoženih od leta 1985. Torej sem bil optimist in sem računal, da bom slovenski rekord Primoža Čerina (726km/24h) popravil vsaj za 1 kilometer.

Progo sem izbral na Dolenjskem, delno zato, ker sem računal na pomoč svojega kluba, najbolj pa zato, ker so Dolenjske ceste (in Dolenjci) malo bolj "kolesarjem prijazne" in mirne, kot ceste v okolici Ljubljane. Postojanko (start) smo imeli v Kostanjevici na Krki, potem pa je razgibana proga tekla skozi Šentjerneja, Maharovca, desno proti avtocesti in ob njej do Dobrave, skozi Zameško, mimo Rake, Krškega in gostilne Križaji nazaj do Kostanjevice na Krki. Krog je bil dolg dobrih 44 kilometrov. V akcijo je stopil tudi moj tast Boris, ki nam je pomagal prijaviti dogodek na policijski postaji Krško in Šentjernej.

To je bil pravi prijateljski projekt, saj se je angažirala večina mojih prijateljev. Za stike z javnostmi (beri z novinarji) je skrbela Jerca Kranjec, kolo mi je servisiral Peter Štangelj, Brane Ugrenovič mi je v oporo že kar nekaj let. To je bilo z ženo Irmo tudi okostje moje spremljevalne ekipe.

Fredija Viraga, prvega Slovenca, ki je nastopil na dirku Race Across America, sem spoznal kakšen mesec ali dva pred rekordno vožnjo. Skupnega prijatelja Uroša sem prosil, da mi ga predstavi, saj me je zanimalo kdo je tisti slovenski kolesar, ki je prvi zbral dovolj poguma in se prijavil na najtežjo ekstremno kolesarsko preizkušnjo na svetu. Frediju lani sicer ni uspelo pripeljati do cilja zaradi poškodbe, odstopil je kakšnih 1000 kilometrov pred ciljem. Zaslužil pa si je moje spoštovanje in verjetno spoštovanje vsakogar, ki je kdaj poskusil prekolesariti vsaj 200 kilometrov v enem dnevu. Vsi s to izkušnjo bodo vedeli, kaj pomeni, da je Fredi prekolesaril okoli 450 kilometrov dnevno! Že po nekaj skupnih treningih sva se s Fredijem spoprijateljila in na moje veliko presenečenje, mi je za rekordni poizkus ponudil aerodinamično krmilo kar s svojega tekmovalnega kolesa! HVALA! Frediju iz srca želim, da bi mu v letu 2001 uspelo izpolniti cilj in pripeljati v cilj RAAM-a v časovnem limitu.

V tednu pred rekordnim poizkusom so se začeli problemi, saj sem se zastrupil s hrano in zaradi diareje in vročine nisem treniral tri dni, izgubil pa sem tudi kar nekaj moči. Razmišljali smo, da bi stvar prestavili, ampak to ne bi bilo tako enostavno, saj smo policijo že obvestili, ravno tako pa novinarje časopisnih, radijskih in televizijskih hiš. Poleg tega je bilo za konec tedna napovedano lepo vreme, pa tudi jaz sem se po četrtkovem in petkovem treningu počutil zdravega. Da ta, kratka bolezen le ni bila čisto brez posledic, sem spoznal med samim rekordnim poizkusom...

V soboto sem spal malo dlje, do 8.30, se za "zajtrk" napokal s špageti, potem pa smo se z avtom počasi odpravili na štart. V moji spremljevalni ekipi sta bila stalno Brane Ugrenovič in Peter Štangelj, za volanom pa so se menjali še žena Irma, tast Boris Piletič, prijateljica Irena Matekovič. Kot uradna predstavnika Kolesarske zveze Slovenije sta se v spremljevalnem kombiju menjala Robi Kastelic in kolesarski sodnik Tone Kunaver.

Na štartu nas je že čakala ekipa Novomeške TV, s katero smo posneli kratek intervju. Kombi smo še polepili z nalepkami sponzorjev in naredili nekaj fotografij. Žepe sem si "nabasal" z energetskimi ploščicami, sendviči in sadjem, napolnil dva "bidona" in zajahal kolo, na katerem je Peter prejšnji večer naredil generalko. Točno opoldne v soboto 9.septembra 2000 sem se v prelepem sončnem vremenu podal na eno najtežjih preizkušenj v svojem življenju.

Kaj pri takem podvigu pomeni motivacija, se je pokazalo že v prvih krogih. Kljub odločenosti, da bom začel z ne premočnim tempom, je od začetka "letelo" kar samo od sebe. Prvih 221 km sem prekolesaril samo v 6 urah in 11 minut, kar pomeni povprečno hitrost 35,7 km/h. Poslušal sem pač svoje telo in te kilometre sem res prevozil brez vsakega naprezanja. To se je pokazalo za zelo pametno, saj je, ob nočnih problemih, vsak kilometer "na zalogo" prišel še kako prav…

Na cesti so se mi pridružili tudi prijatelji, rekreativci in tudi najboljši slovenski velodromski kolesar, Matjaž Leskovar, ki je bil kar malo začuden nad mojo hitrostjo. Vse je bilo v najlepšem redu so trenutka, ko sem spil cel liter proteinsko-hidratnega napitka, pravo "kalorijsko bombo" (2.500 Kcal). Ta mi je obležal v želodcu kot betonski zidak, s težavo sem se spravil nazaj v aerodinamično pozicijo, pa tudi jesti nisem mogel slabi dve uri, kar je Branetu povzročilo kar nekaj skrbi. Prvič, ker je mislil, da si izmišljujem in drugič, ker se je (verjetno upravičeno) bal, da bom "zatrokiral". Kljub tem problemom, sem do 20.50 ure, ko je bil planiran postanek in preoblačenje v toplejša oblačila, prevozil kar 310 km.

Kar se tiče "zidaka" v želodcu se je stvar sicer razrešila, ampak na način, ki mi ni bil niti najmanj všeč. Že do postanka sem komaj zdržal, podaljšal pa se je na več kot 15 minut, saj sem od tega kar 10 minut presedel na WC-ju. Do jutra sem imel nato še pet neplaniranih postankov, ki mi niso pobrali le časa, ampak tudi nekaj moči. Mislim, da je bila to posledica ne dobro pozdravljenih želodčnih težav iz prejšnjega tedna. Če upoštevam le čas teh postankov, ne pa tudi svoje počutje celo noč (kot posledico "šraufanja"), bi brez njih prevozil vsaj 20-25 kilometrov več!

Poleg tega je vožnja ponoči že brez teh problemov strašno "duhomorna" zadeva. Nekje od 1.00h pa do jutra, ni bilo na cesti žive duše, razen mene in spremljevalnega kombija. Ne smem pa pozabiti cucka v Zameškem, ki me je oblajal čisto vsak krog. Ob vsem tem, mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem svitu, malo po peti uri zjutraj, ponovno zaživel. Da ne omenjam prvih sončnih žarkov in posebnega presenečenja, ki mi ga je pripravil Fredi. Že pred šesto uro zjutraj me je namreč čakal ob progi (prišel je iz Idrije!) in mi od takrat do konca delal družbo in dajal moralno podporo. Kasneje so se mi pridružili tudi dolenjski rekreativci, tako da je dopoldne minilo kot bi mignil.

Slabo uro pred koncem sem presegel rekordno znamko Primoža Čerina (726 km) in šlo je le še za to, koliko kilometrov bom naklepal do konca. Ko sem videl, da obstaja možnost, da sem do poldneva spet v Kostanjevici, sem močneje pritisnil na predala in zadnjih pet kilometrov prevozil s hitrostjo nad 40 km/h! Zaključek je bil veličasten, saj je kakih 100 metrov pred ciljem cerkveni zvon pričel biti dvanajsto uro, tako da sem z visoko dvignjenimi rokami pripeljal skozi cilj... in v objem Irmi in Ani! Pričakali so me tudi starši, prijatelji in novinarji in za intervjuje sem namenil naslednje pol ure.

753 kilometrov niti ni slabo, če pomislim, kaj vse se je dogajalo v teh 24 urah. Kaj pa posledice? Nič hujšega… V prvih minutah sem malo pozabil, kako se hodi, ampak to je bilo hitro mimo. Bolel me je, počrnel in na koncu sem zgubil noht na palcu desne noge (sprintarice moram zamenjati!). Ko sem prišel domov v Mali Slatnik (moj drugi dom, pri ženinih starših), sem malo pojedel in se okoli 15h odpravil spat. Z manjšim premorom okoli 20h, ko sem se zbudil lačen in šel malo povečerjat, sem spal kot top do 8h zjutraj v ponedeljek. Ker nisem mogel obuti sprintaric (zaradi bolečega nohta), sem zdržal brez kolesa skoraj cel (!!) teden po rekordu.

Potem sem se dober mesec bolj ali manj regeneriral in čas porabil za kontaktiranje z potencialnimi sponzorji za udeležbo na Dirki preko Amerike. Ker sem se z nekaterimi že dogovoril (bolj za material), od drugih pa dobil določene garancije, da me bodo finančno podprli, sem 1. novembra 2000 začel z pripravami za RAAM.

SPONZORJI













Opremljevalci



















Prijateljska stran

Medijski pokrovitelji




Raam 2003 :: Novice :: Biografija :: Dosežki :: Povezave :: Sponzorji
NewsLetter :: Knjiga Gostov :: Kontakt
© 2003 MarkoBaloh.com