Zmaga na devetem Tortouru!

Avgust je zadnjih devet let rezerviran za udeležbo na ultra-kolesarski dirki Tortour (Dirka okoli Švice). Ekvivalent slovenskega DOS-a, ki je po organizacijski plati gotovo najboje organizirana ultra-kolesarska preizkušnja na svetu. Švica in Tortour sta mi po prvi udeležbi leta 2009 in zmagoslavju prirasla k srcu. Švica je prelepa država z razvito kolesarsko infrastrukturo, v kateri so kolesarji enakopravni udeleženci v prometu in si za razliko od naše domovine, upam brez strahu na kolesarski izlet z otroki.

Pa pustimo to in se posvetimo moji deveti udeležbi na Tortouru. Po težki Dirki preko Amerike si še nisem popolnoma opomogel, bolečine v podplatih so po nekaj urah na kolesu še vedno precej hude. Kljub temu sem konec julija prvič odpeljal brevet London-Edinburgh-London v dolžini 1.440 km. Za Tortour sem se odločil, da prvič odpeljem krajšo varianto Challenge dolgo 525 km, saj sem se zavedal, da bi bile bolečine pri 1.000 kilometrski preizkušnji prehude. Kolesarstvo je zame najlepši šport in tudi na najtežjih preizkušnjah mora vsebovati nekaj užitka. Saj poznate rek - “Če ne uživaš, nekaj počneš narobe.” Challenge je bil lep izziv zame in po ogledu rezultatov prejšnjih let, sem si postavil cilj odpeljati dirko v manj kot dvajsetih urah, s tiho željo, da bi bil čas pod devetnajstimi urami.

Ker gre za krajšo preizkušnjo, sva z Irmo prosila za pomoč Boruta Osojnika, dolgoletnega člana moje spremljevalne ekipe, ki je bil že večkrat z nami tako na RAAM-u kot Tortouru. Pridružila se mu je še najina mlajša hči Tea, ki si že dolgo želi z nami na dirko. Vsekakor dobrodošla navijačica in motivacija za morebitne krize med dirko. Nekaj dni pred dirko se nam je pridružil še dolgoletni prijatelj Brane Ugrenovič, s katerim sva sicer malce izgubila stik, je bil pa član moje ekipe na moji prvi ultra-kolesarski preizkušnji, postavljanju norme za RAAM in državnega rekorda v 24-urni vožnji v Kostanjevici pred 17-imi leti.

Tako smo se v sredo pred startom podali na pot v Švico. Prvo noč smo prespali pri prijateljih, družini Janežič. Na tiho sem upal, da nam bodo ponovno prinesli srečo, saj smo pri njih prespali tudi pred mojo prvo zmago leta 2009. Ivanka, Evgen in Klara z Levinom, so nas sprejeli gostoljubno kot vedno. Jaz sem se malce razpeljal, da po dolgi vožnji sprostim mišice, potem pa smo ob odlični hrani dolgo v noč obujali spomine. Hvala jim za to, da smo se v Švici počutili kot doma!

V četrtek smo se odpravili na start, opravili prijavo, se udeležili sestanka pred dirko in vse prehitro je prišel čas za prolog. Le-ta je dolg en kilometer, z zaključkom v 17% klanec. Takšna eksplozivna preizkušnja mi nikakor ne ustreza in nikoli se še nisem uvrstil prav pri vrhu, zato velikih pričakovanj nisem imel. Ogrel sem se dobro, odpeljal pa z rezervo po ravnini in s pogledom na merilec moči v klanec, zadnjih 100 metrov pa sem pogrizel, da sem prehitel najmočnejšega iz moje skupine. Rezultat je bil presenetljiv, zmagal sem prolog v svoji kategoriji in si tako priboril najboljšo startno pozicijo. No, če bi pogledali absolutno razvrstitev prologa, bi bil med mladimi na šestem mestu, kar je vseeno solidna uvrstitev glede na moje izkušnje iz prejšnjih let. Ker sem imel občutek, da bo moja dirka bolj z mladimi, mi je seveda padel v oči čas zmagovalca Rica Elmerja, ki me je prehitel za tako kratko razdaljo za ogromnih 13 sekund. Torej naj bi bil močan kot bik in če je enako tudi vzdržljiv, sem pričakoval, da bo eden tistih s katerimi bomo borbali med dirko.

Po večerji smo poskusili z zgodnjim spancem, pa pred 21. uro nikakor ni šlo. Ob polnoči pa pokonci, torej slabe tri urice spanja. Hiter zajtrk in na štart. Temperatura je bila presenetljivo visoka, prvo etapo med 16 in 18°C. Startal sem zelo hitro, saj nisem hotel doživeti, da me kdo od neposredne konkurence prehiti oz. dohiti. Startali smo na pol minute, pred nami pa solo tekmovalci  in tekmovalke dolge razdalje Tortoura ter solo tekmovalke Challenga. Dobrodošle “tarče” torej, ki sem jih prehiteval največ že v prvi etapi, nekaj pa še v naslednjih dveh. Prvo postajo je bila povprečna hitrost preko 38km/h, potem se je s prvimi klanci začela zmanjševati. 

Zanimivo je začelo postajati, ko sem v četrti etapi izvedel, da se mi približuje prej omenjeni Rico, ki je startal kakih 20 minut za mano. Pričakovano, priznam, sem pa imel upanje, da mu ne bo zneslo celih 525 km. Prvič me je prehitel po časovni postaji Chur. Do Oberalp Passa sva se nekajkrat prehitela, pred vrhom pa je ostal spredaj. Potem ga nisem videl do rdečega semaforja na spustu, ko me je dohitel in spust sva nadaljevala skupaj. V najdaljši alpski klanec (Sustenpass) se je nekaj časa vozil za mano, potem pa švignil mimo. Moje noge so bile malce že pečene, podplati so močno boleli, pa tudi pravih wattov v tem trenutku ni bilo. Kljub temu sem nadaljeval z obračanjem pedal in upal, da se bo na spustu in v kasnejših etapah moč vrnila. Pred vrhom so me prehitele tudi prve izmed ekip. Na vrhu sem si privoščil prvi nekaj minutni postanek in masažo stopal.

Nekaj izmed naslednjih krajših klančkov sem še vedno trpel, prenos 36-25 je bil malce pretežek, po ravninah pa sem imel še vedno dobre in hitre noge. Za kratek čas me je prehitel tudi drugo uvrščeni med tamladimi, a je nadaljeval v slabšem tempu, tako da sem ga prehitel nazaj in nadaljeval proti cilju. Letelo je fino in razen nekaj manjših napak v navigaciji, sem lahko bil zadovoljen s svojo hitrostjo. Žal sem moral vse večkrat sneti sprintarice in si masirati boleča stopala. V teh trenutkih sem se zahvaljeval svoji pametni odločitvi za krajšo razdaljo od klasičnega Tortoura. Črni oblaki, ki so nam grozili zadnjo uro, so počakali do mojega prihoda v cilj in neurje se je začelo dobrih deset minut za tem. Torej izmed devetih, moj prvi Tortour brez ene kaplje dežja! Kolesarji, ki so na cilj prišli za mano so imeli manj sreče in nekateri so morali voziti v res nevarnih razmerah. Podrlo je celo nekaj dreves in tekmovalci so morali s svojimi kolesi plezati preko debel.

Med mladimi je zmagal pričakovano Rico Elmer, drugo mesto pa je z od mene 9 minut boljšim časom zasedel Marcel Knecht-Ruegg. Torej se je v nekem smislu ponovil DOS, ko sem prepričljivo zmagal v kategoriji Masters in zasedel tretje mesto absolutno nekaj minut za drugouvrščenim. Zelo sem bil zadovoljen predvsem s svojim časom, saj sem presegel svoja pričakovanja s časom 17 ur in 42 minut, povprečna hitrost pa je bila odlična za tako težko dirko - 29,6 km/h! Lahko rečem, da še nisem rekel svoje zadnje besede in ko rešim težave s podplati, bom z veseljem spet lovil najvišje uvrstitve. 

 

 

Prebrano 1737 krat

Pustite komentar

Polja označena z zvezdico (*) so obvezna. Osnovni HTML je dovoljen. / Fields marked with (*) are required. Basic HTML code is allowed.

Donirajte prispevek

 
   

Aktualni video

 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.